Po pristanku na letališču v Hurgadi nama je toplo vreme dalo vedeti, da se bova sonca in vročine dodobra naužila (že ob petih zjutraj je bilo svetlo in v zraku 30 stopinj Celzija).
S solidnim avtobusom sva se odpeljala v mesto Safaga, kjer naju je čakala soba v hotelu s petimi zvezdicami. Nisva pričakovala veliko, saj sva že iz Tunizije navajena skromnosti in neveljavnosti zvezdic. Tudi ko sva se peljala po puščavski pokrajini, nisva imela občutka, da sva v Egiptu, saj nama je bilo vse tako znano ... tako ... tunizijsko. Po slabi uri vožnje pa smo le prispeli do prve zapornice, kjer so naš avtobus sprejeli stražarji našega rezervata. Sredi ničesar je stal bogat hotelski kompleks, ki je dodobra zavarovan. Po prihodu v hotelsko avlo pa nama je zastal dih. Prvi stavek, ki ga je Nataša izgovorila, je bil: "To je najlepši hotel na svetu!" Ob recepciji je ribnik z belimi, belo-črnimi, oranžnimi in oranžno-črnimi ribami, sredi ribnika pa stoji kavarna. Hotel je okrašen z zlatom, med črno-zlatimi balkoni se gor in dol vozita dve stekleni kapsuli - dvigali, z visokih zidov pa poglede kradejo čudovite slike. Prvi vtis je napovedal čarobne in razvajanj polne počitnice.
Nad kavarno v lobiju se bohoti čudovita kupola.
Nisva se mogla načuditi blišču našega hotela.
Palme so Atrium baru, najini najljubši kavarni v hotelu, dale še dodaten poseben čar.
Čudovite freske so ukradle marsikateri pogled.
Stekleno dvigalo je zelo počasno, ampak je razgled iz njega na avlo hotela vreden čakanja nanj.
Med počasno vožnjo lahko opazuješ dogajanje v preddverju.
Tudi soba naju ni pustila ravnodušna. Čakal naju je zajtrk in poln hladilnik pijače - zastonj pijače!!! Hvala Bogu za all inclusive! Tudi razgled iz sobe je bil navdušujoč; videla sva delček Rdečega morja, kjer se bova kmalu kopala, videla sva bazen in prostrano zelenje, ki je rezultat vsakodnevnega namakanja nerodovitne zemlje.
Najina luksuzna sobica je postala tempelj razvajanja.
Mrak je padel že okoli 18. ure. Razgled na hotelski kompleks iz najine sobe je sanjski!
Midva na balkonu najine sobe 1222.
Najina luksuzna sobica je postala tempelj razvajanja.
Mrak je padel že okoli 18. ure. Razgled na hotelski kompleks iz najine sobe je sanjski!
Midva na balkonu najine sobe 1222.
Vsak dan sva raziskovala razsežnosti našega hotela. Odkrila sva veliko zanimivosti, med drugim tudi to, da ponujajo tudi azijsko, libanonsko, grško in italijansko kuhinjo. Seveda bova tekom dopustovanja preizkusila tudi to! Okolica hotela je bila res lepo urejena.
Hoja po mehki travi je bila balzam za utrujena stopala. Še malo, pa preizkusiva blagodejne učinke vroče mivke na plaži!!!
Na poti do plaže sva opazila več kipov, okraskov, luči - a vse je izdelano z estetskim čutom.
Hoja po mehki travi je bila balzam za utrujena stopala. Še malo, pa preizkusiva blagodejne učinke vroče mivke na plaži!!!
Na poti do plaže sva opazila več kipov, okraskov, luči - a vse je izdelano z estetskim čutom.
Dame in gospodje, to je delček najinega hotela. Vsakemu bova iz srca priporočila bivanje v hotelu Intercontinental Abu Soma Resort. Urejeno, čisto, pestro okolje, prijazno osebje, pa še morje je na dosegu roke - hotel je čisto blizu morja, ki pa je čisto, hladno, primerno za otroke in strastne plavalce.
Tudi plaža je zelo urejena. Poskrbljeno je za senčnike, ležalnike in brisače. Aja, pa seveda za pijačo! Na vsakih nekaj metrov je bar, kjer strežejo vse, kar srce poželi!
Opazovala sva barvna nasprotja, s katerimi se poigrava narava.
Sonce je močno pripekalo, a večino dni je pihal veter, tako da vročine niti ni bilo občutiti.
Seveda kamel ne manjka!
Kljub hotelskim lepotam sva se odločila, da poležavanje v Egiptu nima smisla, zato sva se namenila na dva daljša izleta: v Luxor in na koralni greben v bližini Hurgade. Ker pa Nataša plavutk že od otroštva ni imela na sebi, je bilo potrebno prej preizkusiti plavalne spretnosti s plavutkami in potapljaško masko. Zgodaj zjutraj sva že kolovratila po plaži in Nataša je v svoji nerodnosti prebudila spečo ribo, in sicer scorpion fish, ki je bila poprej zakopana v mivki. S plavutko jo je izkopala in bila očarana nad njenim izgledom. No, ribica nad obiskovalko ni bila navdušena, zato je odplavala stran in se ponovno zakopala v morsko dno. Žal je bil Sandi s fotoaparatom prepočasen, da bi jo fotografirala, sva pa ujela lepo vijoličasto meduzo, ki se plavalcev ni niti malo bala.
V dopoldanskih urah obiskovalcev plaže ni bilo veliko in je bila voda relativno čista, pa tudi živali je bilo videti več. Prav zanimivo je bilo opazovati morsko dno. Kaj bo šele na koralnem grebenu!
Sandi v akciji
Tudi plaža je zelo urejena. Poskrbljeno je za senčnike, ležalnike in brisače. Aja, pa seveda za pijačo! Na vsakih nekaj metrov je bar, kjer strežejo vse, kar srce poželi!
Opazovala sva barvna nasprotja, s katerimi se poigrava narava.
Sonce je močno pripekalo, a večino dni je pihal veter, tako da vročine niti ni bilo občutiti.
Seveda kamel ne manjka!
Kljub hotelskim lepotam sva se odločila, da poležavanje v Egiptu nima smisla, zato sva se namenila na dva daljša izleta: v Luxor in na koralni greben v bližini Hurgade. Ker pa Nataša plavutk že od otroštva ni imela na sebi, je bilo potrebno prej preizkusiti plavalne spretnosti s plavutkami in potapljaško masko. Zgodaj zjutraj sva že kolovratila po plaži in Nataša je v svoji nerodnosti prebudila spečo ribo, in sicer scorpion fish, ki je bila poprej zakopana v mivki. S plavutko jo je izkopala in bila očarana nad njenim izgledom. No, ribica nad obiskovalko ni bila navdušena, zato je odplavala stran in se ponovno zakopala v morsko dno. Žal je bil Sandi s fotoaparatom prepočasen, da bi jo fotografirala, sva pa ujela lepo vijoličasto meduzo, ki se plavalcev ni niti malo bala.
V dopoldanskih urah obiskovalcev plaže ni bilo veliko in je bila voda relativno čista, pa tudi živali je bilo videti več. Prav zanimivo je bilo opazovati morsko dno. Kaj bo šele na koralnem grebenu!
Sandi v akciji
Ko nama je na plaži postalo prevroče, sva šla na bazen, ki je bil delno sončen in delno senčen. Ponekod je bil obdan s skalovjem, v katerem je bilo tudi veliko sence, pa tudi voda je bila hladnejša.
Po vodnih vragolijah človek postane lačen in pravi kraj za potešitev lakote je restavracija. Vsak dan sva uživala v pestrih jedeh in kot povsod v arabskem svetu smo vegetarijanci več kot potešeni! Toliko vrst zelenjave in sadja, da se ti zmeša! Jedla sva in jedla ... (Kar se nama danes tudi pozna!)
Egipčanske banane so manjše od naših in zelo sladke.
Solatni raj!
Po vodnih vragolijah človek postane lačen in pravi kraj za potešitev lakote je restavracija. Vsak dan sva uživala v pestrih jedeh in kot povsod v arabskem svetu smo vegetarijanci več kot potešeni! Toliko vrst zelenjave in sadja, da se ti zmeša! Jedla sva in jedla ... (Kar se nama danes tudi pozna!)
Egipčanske banane so manjše od naših in zelo sladke.
Solatni raj!
Surovo zelenjavo (ki je po vsej verjetnosti oprana z vodo iz pipe) so nama zaradi možnih prebavnih težav odsvetovali, zato sva večinoma jedla kuhane ali pečene zelenjevne jedi. Izkazalo se je, da je glavni kuhar Francoz, ki se spozna na različne kuhinje. Tako smo jedli mehiško, orientalsko, azijsko, italijansko ... hrano. No, kljub vsemu sva jedla različne solate in nama ni bilo hudega. Morda je higiena v hotelu tista, ki preprečuje razne probleme s prebavo.
Žal nama ni uspelo poskusiti njihovega falafla, se bova morala pač zadovoljiti s tistim, ki ga pripraviva sama doma. Imela pa sva možnost preizkusiti humus, ki je bil odličen!
Falafel
Maso vzamemo iz hladilnika, z dvema čajnima žlicama oblikujemo kroglice (kot žličnike) ter jih cvremo v vročem olju. Kroglice vmes obračamo, da so lepo ocvrte na vseh straneh ter jih polagamo na papirnato brisačo.
Humus
Bivanje v hotelu je precej oddaljeno od realnosti Egipta, zato nama je izlet do Luxorja malce bolj odprl oči in odstranil tančico iluzije, ki si jo vsak turist ustvari na podlagi življenja v hotelu. Prodajalci, ki ti vsiljujejo svoje izdelke (ki jih sploh ne potrebuješ), prosjačenje za denar, hrano, kemične svinčnike ... Turistična vodnica nam je povedala, da so Egipčani po letošnji revoluciji postali še bolj vsiljivi in tečni, občasno celo nasilni. Hitro smo videli, da to drži.
Na poti v Luksor smo se ustavili na postajališču ob cesti. Nataša je šla na WC (ki ponavadi stane en funt), Sandija pa je neki trgovec hitro zavohal in mu prodal dva bela šala. Seveda je bil takoj ogenj v strehi, saj ju nisva potrebovala. Pogled na stojnice in na beduine, ki hodijo pozirat turistom, je bil žalosten. Boj za preživetje. Ker drobiža nisva imela, sva beduinskim otrokom pustila svojo malico. Niso se spakovali, ampak željno pograbili jabolka in sendviče. Ob takih prizorih človeka stisne pri srcu.
Pot smo nadaljevali po puščavski cesti, ki se je vila med gorami Rdečega morja. Videla sva, da tudi Egipčani niso ekološki, na kar so neposredno kazale smeti ob cesti, imajo tudi nenavadne navade, npr. pustijo tovornjak parkiran sredi ceste, voznika pa od nikoder ...
Smeti, smeti ... in še enkrat smeti.
Vozniki se med seboj sporazumevajo tudi s trobljenjem. Ni pa nama jasno, zakaj ponoči smer vožnje (z uporabo smernikov) nakazujejo tudi v ovinkih.
Žal nama ni uspelo poskusiti njihovega falafla, se bova morala pač zadovoljiti s tistim, ki ga pripraviva sama doma. Imela pa sva možnost preizkusiti humus, ki je bil odličen!
Falafel
Sestavine:
500 g suhe čičerike
2 manjši čebuli
7 strokov česna
pest sesekljanega peteršilja
pest sesekljanega koriandra (listi)
čajna žlica pecilnega praška
pol skodelice moke
sol
2 čajni žlici mlete kumine
2 čajni žlici mletega koriandra
olje za cvrtje
Čičeriko namočimo čez noč (namakamo vsaj 8 ur). Namočeno čičeriko speremo in dobro odcedimo (če je masa premokra, bodo kroglice med cvrtjem razpadle). V skledo damo čičeriko, narezano čebulo in česen ter vse skupaj zmeljemo s paličnim mešalnikom, dokler masa ni gladka. Dodamo nasekljane liste peteršilja, koriandra ter začimbe. Vmešamo še moko s pecilnim praškom ter damo maso v hladilnik za vsaj 2 uri.
Maso vzamemo iz hladilnika, z dvema čajnima žlicama oblikujemo kroglice (kot žličnike) ter jih cvremo v vročem olju. Kroglice vmes obračamo, da so lepo ocvrte na vseh straneh ter jih polagamo na papirnato brisačo.
Iz zgoraj navedenih količin dobimo približno 30 kroglic.
Humus
Potrebujemo:
- ½ kg čičerike
- 4 velike stroke česna
- tahini
- kumino
- sol
- toplo vodo, v kateri se je kuhala čičerika
- 3 žlice kisa
Priprava:
Čičeriko namakaj čez noč in jo skuhaj do mehkega. Stroke česna stisni in zmešaj z malo vode, da dobiš gladko maso. V mešalec daj čičeriko, 2 dcl tople vode, malo česna, ščepec kumine, ščepec soli in eno žlico tahinija. Mešaj do te stopnje, da nastane kremasta zmes (kot smetana).
Jogurtova omaka s tahinijem
Sestavine:
- lonček (sojinega) navadnega jogurta
- 2 jedilni žlici tahinija (sezamove paste)
- sok pol limone
- mleti česen
- sol
- poper
Sestavine zmešamo in pustimo stati nekaj časa, da se okusi premešajo.
Bivanje v hotelu je precej oddaljeno od realnosti Egipta, zato nama je izlet do Luxorja malce bolj odprl oči in odstranil tančico iluzije, ki si jo vsak turist ustvari na podlagi življenja v hotelu. Prodajalci, ki ti vsiljujejo svoje izdelke (ki jih sploh ne potrebuješ), prosjačenje za denar, hrano, kemične svinčnike ... Turistična vodnica nam je povedala, da so Egipčani po letošnji revoluciji postali še bolj vsiljivi in tečni, občasno celo nasilni. Hitro smo videli, da to drži.
Na poti v Luksor smo se ustavili na postajališču ob cesti. Nataša je šla na WC (ki ponavadi stane en funt), Sandija pa je neki trgovec hitro zavohal in mu prodal dva bela šala. Seveda je bil takoj ogenj v strehi, saj ju nisva potrebovala. Pogled na stojnice in na beduine, ki hodijo pozirat turistom, je bil žalosten. Boj za preživetje. Ker drobiža nisva imela, sva beduinskim otrokom pustila svojo malico. Niso se spakovali, ampak željno pograbili jabolka in sendviče. Ob takih prizorih človeka stisne pri srcu.
Pot smo nadaljevali po puščavski cesti, ki se je vila med gorami Rdečega morja. Videla sva, da tudi Egipčani niso ekološki, na kar so neposredno kazale smeti ob cesti, imajo tudi nenavadne navade, npr. pustijo tovornjak parkiran sredi ceste, voznika pa od nikoder ...
Smeti, smeti ... in še enkrat smeti.
Vozniki se med seboj sporazumevajo tudi s trobljenjem. Ni pa nama jasno, zakaj ponoči smer vožnje (z uporabo smernikov) nakazujejo tudi v ovinkih.
Kar dobre tri ure smo se vozili, ki smo ugledali prvo zelenje. Bližali smo se vasem na vzhodnem bregu Nila. Opazovala sva kmetovalce, ki so delali na poljih sladkornega trsa, pri transportu pa so si pomagali večinoma z oslički, saj je traktor že luksuz.
Zapeljali smo se na most, zavarovan s kipoma boga Horusa, in tako prečkali široko reko Nil, na kateri so zasidrane križarke. Pot nas je vodila v Dolino kraljev.
V starejšem obdobju so Egipčane pokopavali v grobnice, vklesane v skale, toda šele v času 18. dinastije so si faraoni začeli graditi grobnice v dolinah Tebanskega gričevja. Ta zadnja počivališča v Dolini kraljev so med najbolj spektakularnimi ostanki civilizacije ob Nilu.
Grobnice so globoko v zemlji, vendar pa jih fotografirati (zaradi ohranjenih stenskih slikarij) nismo smeli. Vse grobnice so odkopali in pokradli zlato, razen Tutankamonove, ki so jo odkrili zadnjo. Njegova grobnica naj bi bila prekleta, ker so vsi arheologi kmalu umrli.
Ko sva vstopala v kraljevske grobnice, se nama je zdelo, da spremljava faraone na njihovi poti v podzemlje. Stene so okrašene z odlomki iz Knjige mrtvih in Knjige vrat, ki prikazujejo, kaj čaka mrtvo dušo: nevredne napadajo krokodili in kače, pravičnim pa pred bogom Ozirisom tehtajo srce. Na koncu grobnice je vedno sarkofag, znotraj sarkofaga pa je bila zlata krsta, v kateri je bil faraon z masko.
Grobnice so morale biti čim daljše in čim bolj globoko in imajo več kamer oz. sob. Večina jih je nedokončanih, ker je kralj prej umrl. Začeli pa so jo umetelno krasiti na koncu grobnice, kjer je bil kraj pokopan. V grobnicah so bili spravljeni okraski in predmeti, ki bi jih uporabljal faraon v posmrtnem življenju. Napisi oz. hieroglifi, ki so na stenah grobnic, so tam zato, da je pokojni faraon bral in s tem odganjal nevarne živali.
Ogledala sva si grobnice Ramzesa I, Ramzesa III, Ramzesa IX in grobnico Tutankamona. Za slednjo je bilo potrebno doplačilo (100 LE), v njej pa je možno videti Tutankamonovo mumijo in sarkofag.
Ramzes IX. je bil eden zadnjih kraljev 20. dinastije. Stene njegove grobnice so prekrite z izvlečki iz Knjige votlin in s prizori Ramzesa, ki moli k bogovom. Strop grobne izbe je nenavaden zaradi Knjige noči, naslikane z rumeno barvo in temnomodrem ozadju.
Grobnica Ramzesa III. je velika in edina v dolini, ki ima prizore iz vsakdanjega življenja, je le delno osvetljena, ker je druga polovica porušena. V stranskih nišah ob hodniku so prizori peke in klanja ter podobe lovske opreme, pohištva in poljedelskih priozorov. Grobnico imenujejo tudi Grobnica harfistk, ker sta v eni izmed stranskih izb upodobljeni dve harfistki, ki igrata bogovom. Hodnik vodi v stebriščno dvorano, okrašeno z besedili iz Knjige vrat, nato pa se spusti v porušeno grobno izbo, v katero pa turisti ne smemo.
Ramzes I. je vladal le nekaj let, zato je njegova grobnica zelo skromna. Okrasje ni reliefno, temveč naslikano z živimi barvami na sivem ozadju. Na levi strani je lep prizor z dvanajstimi boginjami, ki predstavljajo nočne ure.
Tutankamonova grobnica gotovo ni najbolj spektakularna in predmeti v njej so bili verjetno skromni v primerjavi z grobnimi pridatki velikih faraonov, vendar pa so edino njegovo grobnico našli nedotaknjeno. Leta 1922 jo je odkril Howard Carter. Grobnica deškega faraona je bila sprva namenjena visokemu uradniku, kajti najsi je bil faraon še tako mlad, bi zaslužil večjo. Stene so večinoma neokrašene, kar je še eno znamenje, da so jo pripravili v naglici. Stopnice peljejo navzdol v predsobo s shrambo, ki je bila napolnjena z grobnimi pridatki (razstavljeni so v Egiptovskem muzeju v Kairu). Na stenah grobne izbe so naslikani kraljeva barka, ki pluje skozi podzemlje, Hator z Izido in Anubisom, ki kralju ponuja ankh (zankast križ), pogrebni sprevod in kraljevi vzgojitelj Aj, ki odpira mumijina usta.
Energija v tem delu sveta ni najbolj pozitivna, vsaj midva od tam nisva odhajala nasmejana. Kdove, morda pa je kriva tudi visoka temperatura.
Bolj sva se veselila spominskega templja kraljice Hačepsut, čeprav je bila temperatura ozračja tam še višja.
Do templja nas je zapeljal vlakec, ki pa je bil obkrožen z vsiljivimi prodajalci. Med njimi so bili na žalost tudi otroci. Zagledali so se v moj kemični svinčnik in kmalu smo jim vsi turisti podarjali svoja pisala. Obljubila sem si, da ob vnovičnem prihodu v Egipt s seboj prinesem zvezke in pisala za otroke.
Iz avtobusa sva videla to mogočno stavbo, ki je vgrajena v vzožje Tebanskega gričevja. Dvorišča in terase se zdijo strogi in preveč moderni; toda ko se mu približaš in si ga predstavljaš polnega dišečih vrtov, vodnjakov in mirt, začneš razumeti, kakšen je bil nekoč. Hačepsut (18. dinastija), ena redkih faraonk v zgodovini Egipta, je imenovala svoj tempelj Džeser Džeseru (Sijaj vseh sijajev). V starem veku je bila od Nila do spodnje terase verjetno speljana aleja sfing. Reliefe na stebriščih ob obeh stranicah sta močno poškodovala Tutmozis III. in Ehnaton. Reliefi na severnem stebrišču prikazujejo podeželsko življenje; med njimi je prelep prizor vodnih ptic, ujetih v mrežo.
Pogled na tempelj od daleč.
Hačepsut, ki je poročila polbrata Tutmozisa II, je bila edina hči Tutmozisa I. Tutmozis II. je umrl mlad in ker ni bilo neposrednega naslednika, se je razglasila za soregentko mladoletnega Tutmozisa III., sina faraonove drugorazredne in manj pomembne soproge. Govorila je, da je hči sončnega boga Amona Raa ter se oklicala za polboginjo. Nedolgo zatem se je razglasila za faraonko. Imela je dobre odnose s sosednjimi vladarji in narodi (denimo z bogatimi Somalci). Tempelj je zaukazala postaviti ob vznožju gore, ki ima obliko orla, saj naj bi jo to znamenje Horusa dobro varovalo. Spodnja klančina vodi na srednjo teraso. Na stenah templja smo si tako lahko ogledali slikarije, ki prikazujejo trgovino in čudesa Punta (koče na kolih, lestve, morski živelj, nabiranje kadila, tehtanje zlata za plačilo itn.). Hačepsut je namreč za časa svoje vladavine ves napor vlagala ne toliko v vojskovanje kot njeni predhodniki, temveč v utrjevanje dobrih diplomatskih stikov, kot del tega pa je pošiljala v oddaljene kraje svojega kraljestva tudi raziskovalne odprave. Ena takih je bila tudi odprava v Punt, ko so pomorščaki po Nilu prispeli vse do ozemlja današnje Somalije. Na poslikavah so tako prikazani dosežki razsikovalcev, prikazane tamkajšnje vasi, neznane rastline in živali. Na templju smo si lahko ogledali tudi slikarijo, ki prikazuje Hačepsutino spočetje: Amon-Ra si je poželel ženske, ki je kmalu prišla. Boginja Hator, boginja s kravjo glavo, jima je obljubila otroka, kot dar te zveze pa naj bi na svet prišla sama Hačepsut. Na slikarijah so ponazorjeni tako skladi bogov kot tudi žrtvena darila zanje, med slednjimi pa prevladujejo živali, zlato in olja. Hatorina kapela se nahaja na levi strani drugega nivoja spominskega templja.
Pred kapelico boginje Hator.
V Anubisovi kapeli.
Še zadnji pogled z vrha templja v dolino.
Zanimivo je to, da če bi od tod povlekli pravokotno premico na tempelj, bi prišli točno do Karnaka - templja, ki sva se ga neizmerno veselila videti.
Po kratki ohladitvi in potešitvi žeje na avtobusu smo se ustavili še ob Memnovih kolosih. Sredi polj sladkornega trsa mirno počivata dva kolosa Amenofisa III., visoka 17 metrov. Nameščena sta na podstavke, visoke 2 metra. Imena kipov izhajajo iz 1. stol. pr. n. št., ko je eden od kolosov, ki je bil močno poškodovan v potresu, vsako jutro oddajal zvok. Ta zvok so si ljudje razlagali kot stokanje junaka Memnona, ki ga je v boju ubil Ahil. Leta 199 ga je dal Septimij Sever obnoviti in od tedaj kip ne poje več.
Na poti smo si ogledali delavnico in trgovino izdelkov iz alabastra. Alabaster je ime za dva različna prosojna in mehka minerala: kristalni, zrnati in popolnoma beli mavec (kalcijev hidroksi-sulfat) in kalcit (kalcijev karbonat). Prvi je alabaster današnjih dni, drugi pa alabaster starih časov. Tega, starejšega, so uporabljali Stari Egipčani. V škatle iz alabarstra so shranjevali faraonove posmrtne ostanke.
Kip boginje Izide iz črnega alabastra nama je bil zelo všeč. Kupila sva podobnega.
Z ladjico smo prečkali Nil, da smo prispeli do templja, ki sva ga komaj čakala videti.
Vhod v tempelj.
Visoki, masivni stebri velike hipostilne dvorane naredijo neznanski vtis na navadne smrtnike. Vrhovi stebrov predstavljajo odprte papirusove cvetove, ki ponazarjajo dan, v zadnji vrsti pa imajo stebri ponazorjene zaprte papirusove cvetove, ki pa predstavljajo noč.
V Karnaku stojita dva obeliska; levi pripada Tutmozisu I., desni pa je višji in pripada Hačepsut.
Navdušena nad mogočnimi stebri ...
V templju boga Amona - na stropu je še vidna poslikava nočnega neba.
"Miza", na katero naj bi ob slovesnosti položili zlati Amonov kip in ga mazilili.
Sveto jezero, v katerem so okopali Amonov kip.
Tempelj je z eno besedo čudovit. Če ne bi bilo tako vroče, bi ga z veseljem še raziskovala, a sva kamlu ugotovila, da nikogar več ni - čakali so naju na avtobusu, zato sva odhitela proti klimatiziranemu vozilu.
Ker smo o papirusu že veliko slišali, se tudi spodobi, da si človek ogleda, kako ta vrsta "papirja" sploh nastaja. Odpravili smo se do delavnice, kjer so nam prikazali celotni postopek.
Takole izgleda rastlina papirus. Za izdelavo "papirja" se uporabi steblo.
Steblo olupijo.
Beli (notranji) del stebla narežejo na tanke trakove.
Ker so polni vode in sladkorja, jih je potrebno omehčati.
Potolče se jih s kladivom.
Povaljajo jih z valjarjem.
Namakajo jih v vodi.
Po šestih dneh omehčane trakove poberejo iz vode in jih kot mrežo zlagajo na blago.
Mrežo prekrijejo z drugim kosom blaga.
Položijo v stiskalnico, kjer papirus čaka še šest dni.
Pravi papirus se ob prepogibanju ne poškoduje (ne prelomi) in tudi poslikava ostane nepoškodovana. Cene originalnih papirusov so dokaj visoke, medtem ko na ulici prodajajo cenene izdelke, ki pa so ponaredki iz bananovca. Originalnost lahko preverimo enostavno: z zvijanjem papirusa (če se prelomi ali poslikava uniči, je ponaredek) ali pa pogledamo, kako široka so vlakna papirusa - iz bananovca so seveda širša.
Grobnice so globoko v zemlji, vendar pa jih fotografirati (zaradi ohranjenih stenskih slikarij) nismo smeli. Vse grobnice so odkopali in pokradli zlato, razen Tutankamonove, ki so jo odkrili zadnjo. Njegova grobnica naj bi bila prekleta, ker so vsi arheologi kmalu umrli.
Ko sva vstopala v kraljevske grobnice, se nama je zdelo, da spremljava faraone na njihovi poti v podzemlje. Stene so okrašene z odlomki iz Knjige mrtvih in Knjige vrat, ki prikazujejo, kaj čaka mrtvo dušo: nevredne napadajo krokodili in kače, pravičnim pa pred bogom Ozirisom tehtajo srce. Na koncu grobnice je vedno sarkofag, znotraj sarkofaga pa je bila zlata krsta, v kateri je bil faraon z masko.
Grobnice so morale biti čim daljše in čim bolj globoko in imajo več kamer oz. sob. Večina jih je nedokončanih, ker je kralj prej umrl. Začeli pa so jo umetelno krasiti na koncu grobnice, kjer je bil kraj pokopan. V grobnicah so bili spravljeni okraski in predmeti, ki bi jih uporabljal faraon v posmrtnem življenju. Napisi oz. hieroglifi, ki so na stenah grobnic, so tam zato, da je pokojni faraon bral in s tem odganjal nevarne živali.
Ogledala sva si grobnice Ramzesa I, Ramzesa III, Ramzesa IX in grobnico Tutankamona. Za slednjo je bilo potrebno doplačilo (100 LE), v njej pa je možno videti Tutankamonovo mumijo in sarkofag.
Ramzes IX. je bil eden zadnjih kraljev 20. dinastije. Stene njegove grobnice so prekrite z izvlečki iz Knjige votlin in s prizori Ramzesa, ki moli k bogovom. Strop grobne izbe je nenavaden zaradi Knjige noči, naslikane z rumeno barvo in temnomodrem ozadju.
Grobnica Ramzesa III. je velika in edina v dolini, ki ima prizore iz vsakdanjega življenja, je le delno osvetljena, ker je druga polovica porušena. V stranskih nišah ob hodniku so prizori peke in klanja ter podobe lovske opreme, pohištva in poljedelskih priozorov. Grobnico imenujejo tudi Grobnica harfistk, ker sta v eni izmed stranskih izb upodobljeni dve harfistki, ki igrata bogovom. Hodnik vodi v stebriščno dvorano, okrašeno z besedili iz Knjige vrat, nato pa se spusti v porušeno grobno izbo, v katero pa turisti ne smemo.
Ramzes I. je vladal le nekaj let, zato je njegova grobnica zelo skromna. Okrasje ni reliefno, temveč naslikano z živimi barvami na sivem ozadju. Na levi strani je lep prizor z dvanajstimi boginjami, ki predstavljajo nočne ure.
Tutankamonova grobnica gotovo ni najbolj spektakularna in predmeti v njej so bili verjetno skromni v primerjavi z grobnimi pridatki velikih faraonov, vendar pa so edino njegovo grobnico našli nedotaknjeno. Leta 1922 jo je odkril Howard Carter. Grobnica deškega faraona je bila sprva namenjena visokemu uradniku, kajti najsi je bil faraon še tako mlad, bi zaslužil večjo. Stene so večinoma neokrašene, kar je še eno znamenje, da so jo pripravili v naglici. Stopnice peljejo navzdol v predsobo s shrambo, ki je bila napolnjena z grobnimi pridatki (razstavljeni so v Egiptovskem muzeju v Kairu). Na stenah grobne izbe so naslikani kraljeva barka, ki pluje skozi podzemlje, Hator z Izido in Anubisom, ki kralju ponuja ankh (zankast križ), pogrebni sprevod in kraljevi vzgojitelj Aj, ki odpira mumijina usta.
Energija v tem delu sveta ni najbolj pozitivna, vsaj midva od tam nisva odhajala nasmejana. Kdove, morda pa je kriva tudi visoka temperatura.
Bolj sva se veselila spominskega templja kraljice Hačepsut, čeprav je bila temperatura ozračja tam še višja.
Do templja nas je zapeljal vlakec, ki pa je bil obkrožen z vsiljivimi prodajalci. Med njimi so bili na žalost tudi otroci. Zagledali so se v moj kemični svinčnik in kmalu smo jim vsi turisti podarjali svoja pisala. Obljubila sem si, da ob vnovičnem prihodu v Egipt s seboj prinesem zvezke in pisala za otroke.
Iz avtobusa sva videla to mogočno stavbo, ki je vgrajena v vzožje Tebanskega gričevja. Dvorišča in terase se zdijo strogi in preveč moderni; toda ko se mu približaš in si ga predstavljaš polnega dišečih vrtov, vodnjakov in mirt, začneš razumeti, kakšen je bil nekoč. Hačepsut (18. dinastija), ena redkih faraonk v zgodovini Egipta, je imenovala svoj tempelj Džeser Džeseru (Sijaj vseh sijajev). V starem veku je bila od Nila do spodnje terase verjetno speljana aleja sfing. Reliefe na stebriščih ob obeh stranicah sta močno poškodovala Tutmozis III. in Ehnaton. Reliefi na severnem stebrišču prikazujejo podeželsko življenje; med njimi je prelep prizor vodnih ptic, ujetih v mrežo.
Pogled na tempelj od daleč.
Hačepsut, ki je poročila polbrata Tutmozisa II, je bila edina hči Tutmozisa I. Tutmozis II. je umrl mlad in ker ni bilo neposrednega naslednika, se je razglasila za soregentko mladoletnega Tutmozisa III., sina faraonove drugorazredne in manj pomembne soproge. Govorila je, da je hči sončnega boga Amona Raa ter se oklicala za polboginjo. Nedolgo zatem se je razglasila za faraonko. Imela je dobre odnose s sosednjimi vladarji in narodi (denimo z bogatimi Somalci). Tempelj je zaukazala postaviti ob vznožju gore, ki ima obliko orla, saj naj bi jo to znamenje Horusa dobro varovalo. Spodnja klančina vodi na srednjo teraso. Na stenah templja smo si tako lahko ogledali slikarije, ki prikazujejo trgovino in čudesa Punta (koče na kolih, lestve, morski živelj, nabiranje kadila, tehtanje zlata za plačilo itn.). Hačepsut je namreč za časa svoje vladavine ves napor vlagala ne toliko v vojskovanje kot njeni predhodniki, temveč v utrjevanje dobrih diplomatskih stikov, kot del tega pa je pošiljala v oddaljene kraje svojega kraljestva tudi raziskovalne odprave. Ena takih je bila tudi odprava v Punt, ko so pomorščaki po Nilu prispeli vse do ozemlja današnje Somalije. Na poslikavah so tako prikazani dosežki razsikovalcev, prikazane tamkajšnje vasi, neznane rastline in živali. Na templju smo si lahko ogledali tudi slikarijo, ki prikazuje Hačepsutino spočetje: Amon-Ra si je poželel ženske, ki je kmalu prišla. Boginja Hator, boginja s kravjo glavo, jima je obljubila otroka, kot dar te zveze pa naj bi na svet prišla sama Hačepsut. Na slikarijah so ponazorjeni tako skladi bogov kot tudi žrtvena darila zanje, med slednjimi pa prevladujejo živali, zlato in olja. Hatorina kapela se nahaja na levi strani drugega nivoja spominskega templja.
Pred kapelico boginje Hator.
Na slikah pa ni svinjine in rib, saj teh živali niso jedli (ribe so simbolizirale raztreseno telo Ozirisa in so bile svete). Smo pa videli dve živali, ki so ju častili, in sicer šakala, ki je tudi podoba boga balzamiranja, Anubisa. Na terasi desno je kapela, posvečena njemu. Videli smo tudi podobo mačke, ki pa predstavlja boginjo Bast.
V Anubisovi kapeli.
Druga klančina pelje na zgornjo teraso, kjer je v skalo vklesano Amonovo svetišče. Levo je Hačepsutino svetišče z lepimi reliefi, na desni pa Sončevo svetišče. Na vrhu druge klančine nas je prijazno pozdravil oboroženi čuvaj in se na vsak način želel fotografirati z nami.
Še zadnji pogled z vrha templja v dolino.
Zanimivo je to, da če bi od tod povlekli pravokotno premico na tempelj, bi prišli točno do Karnaka - templja, ki sva se ga neizmerno veselila videti.
Po kratki ohladitvi in potešitvi žeje na avtobusu smo se ustavili še ob Memnovih kolosih. Sredi polj sladkornega trsa mirno počivata dva kolosa Amenofisa III., visoka 17 metrov. Nameščena sta na podstavke, visoke 2 metra. Imena kipov izhajajo iz 1. stol. pr. n. št., ko je eden od kolosov, ki je bil močno poškodovan v potresu, vsako jutro oddajal zvok. Ta zvok so si ljudje razlagali kot stokanje junaka Memnona, ki ga je v boju ubil Ahil. Leta 199 ga je dal Septimij Sever obnoviti in od tedaj kip ne poje več.
Na poti smo si ogledali delavnico in trgovino izdelkov iz alabastra. Alabaster je ime za dva različna prosojna in mehka minerala: kristalni, zrnati in popolnoma beli mavec (kalcijev hidroksi-sulfat) in kalcit (kalcijev karbonat). Prvi je alabaster današnjih dni, drugi pa alabaster starih časov. Tega, starejšega, so uporabljali Stari Egipčani. V škatle iz alabarstra so shranjevali faraonove posmrtne ostanke.
V izdelke iz alabastra se ne sme točiti vode, če pa vanje vstavimo svetilo (npr. svečo), pa bo svetloba zelo lepa.
Kip boginje Izide iz črnega alabastra nama je bil zelo všeč. Kupila sva podobnega.
Z ladjico smo prečkali Nil, da smo prispeli do templja, ki sva ga komaj čakala videti.
Nedaleč stran od Deir el-Bahari - templja kraljice Hačepsut v Luxorju, leži Karnak – največje svetišče, ki ga je zgradil človek, in od leta 1979 je to območje Teb na UNESCO-vem seznamu kulturne dediščine. Celoten kompleks se razprostira na preko 40 ha.
Karnak sestavlja cel kup templjev – Amonov, Konsov, Montov in Mutin. Največjega, Amonovega, je začel graditi faraon Senusret I, zaključil pa ga je Ramzes II.
Vhod v tempelj.
Slavnostna aleja sfing.
Orjaški kip Ramzesa II. s hčerko ob nogah varuje vhod v drugi pilon.
Visoki, masivni stebri velike hipostilne dvorane naredijo neznanski vtis na navadne smrtnike. Vrhovi stebrov predstavljajo odprte papirusove cvetove, ki ponazarjajo dan, v zadnji vrsti pa imajo stebri ponazorjene zaprte papirusove cvetove, ki pa predstavljajo noč.
V Karnaku stojita dva obeliska; levi pripada Tutmozisu I., desni pa je višji in pripada Hačepsut.
Navdušena nad mogočnimi stebri ...
V templju boga Amona - na stropu je še vidna poslikava nočnega neba.
"Miza", na katero naj bi ob slovesnosti položili zlati Amonov kip in ga mazilili.
Sveto jezero, v katerem so okopali Amonov kip.
Tempeljski kompleks v Karnaku se pogosto označuje kot tempelj boga Amona. V starem Egiptu so se pomeni posameznih božanstev skozi čas spreminjali. Na vrhuncu priljubljenosti Amonovega kulta, so Amona združili z dotedanjim bogom sonca Rajem v božanstvo Amon-Ra, katerega v himni Amon-Raa opisujejo z besedami: "Gospodar resnice, oče bogov, stvarnik človeka in živali, gospodar vseh stvari, ki obstajajo, stvarnik esence življenja." Amon oziroma Amon-Ra je svojo prvenstveno vlogo v egipčanskem panteonu obdržal do nastopa faraona Ehnatona, ki je uvedel monoteizem boga Atona. Po njegovi smrti se znova vrne politeizem, z njim pa nastopi tudi ponovna vzpostavitev Amona.
Tempelj je z eno besedo čudovit. Če ne bi bilo tako vroče, bi ga z veseljem še raziskovala, a sva kamlu ugotovila, da nikogar več ni - čakali so naju na avtobusu, zato sva odhitela proti klimatiziranemu vozilu.
Ker smo o papirusu že veliko slišali, se tudi spodobi, da si človek ogleda, kako ta vrsta "papirja" sploh nastaja. Odpravili smo se do delavnice, kjer so nam prikazali celotni postopek.
Takole izgleda rastlina papirus. Za izdelavo "papirja" se uporabi steblo.
Steblo olupijo.
Beli (notranji) del stebla narežejo na tanke trakove.
Ker so polni vode in sladkorja, jih je potrebno omehčati.
Potolče se jih s kladivom.
Povaljajo jih z valjarjem.
Namakajo jih v vodi.
Po šestih dneh omehčane trakove poberejo iz vode in jih kot mrežo zlagajo na blago.
Mrežo prekrijejo z drugim kosom blaga.
Položijo v stiskalnico, kjer papirus čaka še šest dni.
Pravi papirus se ob prepogibanju ne poškoduje (ne prelomi) in tudi poslikava ostane nepoškodovana. Cene originalnih papirusov so dokaj visoke, medtem ko na ulici prodajajo cenene izdelke, ki pa so ponaredki iz bananovca. Originalnost lahko preverimo enostavno: z zvijanjem papirusa (če se prelomi ali poslikava uniči, je ponaredek) ali pa pogledamo, kako široka so vlakna papirusa - iz bananovca so seveda širša.
Dan je bil pester. Spoznala sva bogato zgodovino in delček egipčanske tradicije. Pomahala sva še sfingam, ki ponosno stojijo ob nekdanji cesti in se prepustila pestrim vtisom ...
Luksor in Karnak naj bi nekoč povezovala aleja sfing, dolga 3 km.
Malce razočarana sva se s hordo nakupovanja željnih turistov opravila še na bazar, kjer nam je turistična vodnica predstavila nekaj izbranih dišav, ki jih uporabljajo za proizvodnjo parfumov. Vesela sva bila predvsem hibiskusovega čaja ali karkadeja, saj sva bila zelo dehidrirana. Predstavitev dišav v dobro klimatizirani trgovini je bila zanimiva in pestra. Ženske smo se navduševale nad vonjem lotusa, ki je dišava severnega Egipta, moški pa nad vonjem papirusa, ki je dišava južnega Egipta. Nataši je bil še posebno všeč parfum Queen Cleopatra, ki ga je tudi dobila v dar (podarila ji ga je vodnica Tina, s katero smo se zelo ujeli, saj nas zbližujejo podobni interesi), zanimiva nama je bila mešanica dišav, ki menda spodbuja plodnost - Secrets of the desert (to dišavo naj bi si ženska nanesla za ušesa in na mednožje), Sandiju pa je bil zelo všeč parfum Tut-Ankh-Amon. Naslednjič, ko ponovno obiščeva Egipt, bova kupila sandalovino, ki je odlična za masažo celega telesa ali hrbta, lahko jo vmešamo v masko za obraz, pomaga pri aknah in suhi koži ter je antispetik. Njene učinke smo lahko tudi preizkusili. Kapljico smo podrgnili med dlanmi in dlani položili na obolelo mesto, npr. koleno. Midva vsekakor verjameva v moč zdravilnih rastlin, a na srečo obolelega mesta na nama ni bilo. Natašo je po hrbtu malce opeklo sonce in zelo ji je pomagala snov, ki jo sicer lahko uporabljamo tudi kot inhalat (kapljico kanemo v vrelo vodo in inhaliramo) - Frankincense. Deluje podobno kot kafra, saj hladi kožo. Poskusila sva tudi egipčanski med, ki je v bistvu melasa; pridobljen je iz sladkornega trsa in se uporablja za zdravljenje kašlja. Trgovinica je bila res polna vsega: dišav, eteričnih olj, začimb, čajev ... Celega bazarja si sploh nisva upala pogledati, ker bi zapravila celo premoženje. Raje sva klepetala z izredno zanimivo in znanja polno vodnico Tino, kateri sva se tudi zahvalila za čudovito vodenje po Luksorju.
Začimbe so označene z ruskimi imeni. Ni čudno, ko pa je večina turistov iz Rusije!
Dišave ...
Parfume lahko kupimo v različno velikih stekleničkah.
Egipčanski med - melasa.
Luksor in Karnak naj bi nekoč povezovala aleja sfing, dolga 3 km.
Da ne bi ves čas le hodila po vročem soncu, sva se odpravila plavat še malce dlje na Rdeče morje - med korale. Z ladjico sva se odpeljala proti dvema koralnima grebenoma, kjer sva opazovala življenje med koralami. Iskreno rečeno sva pričakovala več - več barv, več rib in sva bila kar malce razočarana. No, tudi midva kot ribi bi se ustrašila horde potapljačev in se skrila. Vseeno pa sva imela možnost videti pisane ribice, moreno in nekaj res lepih koral. Ob naslednjem obisku Egipta gotovo ne bova šla na snorklanje z našo turistično agencijo, ampak z lokalno, saj le-ta na ladjo vzame največ osem ljudi, snorklanje pa organizirajo na drugih, manj obljudenih otočkih.
Začimbe so označene z ruskimi imeni. Ni čudno, ko pa je večina turistov iz Rusije!
Dišave ...
Parfume lahko kupimo v različno velikih stekleničkah.
Egipčanski med - melasa.
Zaljubila sva se. Egipt je postal tudi najin. Zadnje dni dopusta sva se predajala morskim in kulinaričnim užitkom.
Naša plaža ima prav poseben rt, kjer je plitvina, po nekaj metrih hoje v nizki vodi pa plitvina izgine - pod tabo je le črna globina ... Grozljivo!
BAKLAVA - sladica mnogih vzhodnih in južnih narodov
Dokler ne najdemo zanesljivih virov, baklave pogojno uvrščamo med grške, turške in orientalske specialitete.
Pripravo sladice bistveno poenostavimo, če zanjo uporabimo industrijsko pripravljeno vlečeno testo. predpriprava
■ Pripravimo vlečeno testo.
■ Nadev. Orehova jedrca drobno stremo v možnarju.
■ V skledi zmešamo strte orehe, drobtine, sladkor in cimet.
■ Ko testo spočijemo, maslo pristavimo in počasi stopimo.
Egipčani so mojstri kulinarike, še posebej čudovite so njihove slaščice. Ena najbolj priljubljenih je BASBUSA.
Najin Egipt. Videla sva le delček vsega. In ta delček naju je še bolj navdušil. Z velikim veseljem se bova vračala nazaj. Egipt je res dežela presežnikov - najstarejša, prva, največja, najbolj naseljena, najbolj odmaknjena, najlepša dežela. Midva jo ljubiva zaradi njene dolge sence zgodovinske in kulturne pomembnosti, leska in žara sedanjosti, topline njenih ljudi, vročega sonca in zaslepljujoče lepote njenih pokrajin.
Naša plaža ima prav poseben rt, kjer je plitvina, po nekaj metrih hoje v nizki vodi pa plitvina izgine - pod tabo je le črna globina ... Grozljivo!
BAKLAVA - sladica mnogih vzhodnih in južnih narodov
- pribl. 300 g vlečenega testa
- 500 g orehov jedrc
- 250 g masla
- 4 žlice drobtin pribl.
- 1 žlička cimeta
- 250 g sladkorja
- 200 g medu
- sok 1 limone
- 2 klinčka
- 1 palčka cimeta
orehov nadev
medeni sirup
Dokler ne najdemo zanesljivih virov, baklave pogojno uvrščamo med grške, turške in orientalske specialitete.Pripravo sladice bistveno poenostavimo, če zanjo uporabimo industrijsko pripravljeno vlečeno testo.■ Pripravimo vlečeno testo.
■ Nadev. Orehova jedrca drobno stremo v možnarju.
■ V skledi zmešamo strte orehe, drobtine, sladkor in cimet.
■ Ko testo spočijemo, maslo pristavimo in počasi stopimo.
priprava
■ Pečico segrejemo na 180° C.
■ 2 okrogla lista testa premažemo s stopljenim maslom in položimo v velik, plitev, okrogel pekač. Potresemo ju z orehovim nadevom, ki ga prekrijemo z naslednjima 2 listoma testa, prav tako premazanima z maslom. Postopek nadaljujemo tako dolgo, da dobimo skupaj 9 plasti, pri čemer je zgornja plast testo. Nazadnje testo ob robu porežemo, z ostrim nožem pa rombasto narežemo baklave. Pokapljamo jih z mrzlo vodo, potem pa jih za 30 do 40 minut potisnemo v segreto pečico, da se spečejo, povrhu pa zlato rjavo obarvajo.
■ Medeni sirup. V 1,5 decilitra vode pristavimo sladkor. Zavremo in kuhamo 5 minut.
■ Tekočini dodamo med, klinčke in cimet in kuhamo še 5 minut.
■ Iz tekočine odstranimo klinčka in cimet ter prilijemo limonin sok. Zavremo, odstavimo in ohladimo.
■ Pečene baklave vzamemo iz pečice. Prelijemo jih z ohlajenim sirupom, potem pa jih pustimo, da se testo in nadev prepojita s sirupom.
serviranje
Baklava je zelo sladka sladica, h kateri ponudimo kozarec hladne vode.
nadomestek
■ Domače vlečeno testo lahko nadomestimo s kupljenim. Naprodaj je v dveh debelinah; tanjšega uporabljamo predvsem za pripravo zavitkov, debelejšega pa za štruklje in bureke oziroma za kuhane jedi. Odlično vlečeno testo je na kose ali na vago na voljo v pokriti ljubljanski tržnici, v trgovskih centrih pa je na voljo pakirano testo različnih proizvajalcev.
■ Orehova jedrca nadomestimo z lešnikovimi ali s pistacijo.
Egipčani so mojstri kulinarike, še posebej čudovite so njihove slaščice. Ena najbolj priljubljenih je BASBUSA.
1. Sestavine:
- 1 kg pšničnega zdroba (bel gres)
- 600 g sladkorja
- 2,5 dcl mleka
- 100 g olja ali stopljenega masla (lahko tudi margarina)
- žlica kokosove moke (po želji)
- mandeljni ali lešniki ali orehi (po želji)
- žlička limoninega soka
Zmešamo sladkor, mleko in maslo ter z mešanjem prenehamo, ko se sladkor stopi. Zatem dodamo še zdrob in vse skupaj zmešamo. Lahko dodamo še žlico kokosove moke.
Posodo namažemo z oljem in prelijemo maso v višini enega centimetra ter jo damo v že ogreto pečico. Pečemo jo pri temperaturi 200 stopinj Celzija. Ko masa postane temnejša, jo vzamemo iz pečice in jo ohladimo.
Opomba: Na vrhu lahko maso še preden jo damo v pečico posujemo tudi z mandeljni, lešniki, orehi ipd.
2. Sestavine:
- 0,5 kg sladkorja
- 0,5 litra mleka
- žlička limoninega soka.
Sestavine zmešamo in prelijemo po pečeni ohlajeni masi. S tem dobimo sočno slaščico, ki jo narežmo in serviramo.
ŠE NEKAJ KORISTNIH PODATKOV ZA MOREBITNE POPOTNIKE:
- Egipčanska denarna enota je egipčanski FUNT (1 € = 8,3 LE).
- Lokalni čas je isti kot v Sloveniji.
- Veliko trgovcev in trgovin poleg egipčanskih funtov sprejema tudi evre in dolarje.
- Voznikom in lokalnim vodičem se ponavadi pusti nekaj napitnine (5 - 10 LE).
- Voda iz pip ni pitna; zobe si umivajte z ustekleničeno vodo, izogibajte se surovemu sadju in zelenjavi (razen lupinastim sadežem).
- Sonce je zelo močno, zato uporabljajte pokrivala in sončna očala, s seboj imejte tudi vodo.
- Trgovci so zelo vsiljivi. Če nimate namena kupovati, hodite mimo njih, jih ne glejte v oči in se z njimi ne spuščajte v pogovor. Pametno je imeti sončna očala, da ne vidijo, kam gledate. Ker so zelo nadležni, je včasih treba biti nesramen. Nekaj besed, ki jim bo jasno dalo vedeti, da nočete kupiti ničesar: LA (ne), IMSHI (pojdi stran), HARAM (sram naj te bo, ker prosjačiš). Sicer pa vsi zelo dobro govorijo angleško, tako da vas bodo zlahka razumeli.
- Še nekaj lepših besed za izziv v komunikaciji: Prihajam iz Slovenije = Ana men Slovenija Kako si? = Kef halak? Amel aeh? Ezayek? Dobro sem = El hamd lelah; Kwaies (moški); Kwayesa (ženska) Nisem dobro = Mish kwayyis (m); mish kwayesa (ž) Hvala = Shokran, Ne hvala = Lah shokran Lahko noč = Lelah sa'eda, Lela taiba; Tesbah ala kheer ... Ni za kaj (ko ti nekdo reče hvala)= Afwan Dobro jutro = Sabah el-kheer (težko se izgovori
) Kako ti je ime? = Ishmak eh? Ime mi je ... = Ana ismi ... Dober večer= Masaa el- kheer ... Ne razumem - MISH FAHIM (m), MISH FAHMA (ž) Razumem - ANA FAHIM / FAHMA V redu - MASHY (ta beseda mi je ful kjut, jo dnevno uporabljam) Ni problema - MISH MUSHKILLA Mi lahko pokažete pot ? - MOMKEIN TEWARRINI AL TARIQ ? Imate kaj drobiža? - MA'AK FAKKA? 
Žal nimam nič drobiža - MAFISH FAKKA Desno - YEMUN Levo - SCHEMAL Sever - SHAMAL Jug - GAMOUB Vzhod - SHARQ Zahod - GHARB Naravnost - ALATOUL / DOUGHRI Stop - OAF Tukaj - HENA Tam - HENAK Počakaj - ISTANA (m) , ISTANI (ž) - Spominja na hrvaški "STANI" Čestitam - MABROUK Mesto - EL MEDINA Kje je WC ? - FEIN EL HAMMAN? - Številke: Ena (1) - wahed
Dva (2) - etnen
Tri (3) - teleta
Štiri (4) - arbaa
Pet (5) - khmsa
Šest (6) - seta
Sedem (7) - sabaa
Osem (8 ) - tamaniya
Devet (9) - tesaa
Deset (10) - ashara
Nič (0) - sefer/zero - Hrana, pijača: MAJA .................................. voda
ŠAJ .................................... čaj
AHVA ................................. kava SOKAR .............................. sladkor
BIRA .................................. pivo - Sicer pa je tule link do zelo priročnega slovarja: http://www.lexicon.egypt.travel/?project=7&country=us&lang=en
- Ko praznujejo ramadan, jim lahko voščite:
Ramadn Kareem - še ena zanimiva in uporabna beseda
YALLA = gremo, dajmo
Ni komentarjev:
Objavite komentar