Pristala sva na Djerbi, na največjem severnoafriškem otoku, ki je eden izmed najbolj popularnih turističnih destinacij Tunizije. Djerbo sva izbrala, ker je odlično izhodišče za safari po južni Tuniziji.
Naravne lepote, kot so kilometri rajskih peščenih plaž in mikavnost za naše oko prav puščavske pokrajine, so otoku pomagale do njegove priljubljenosti. Iznajdljivi namakalni sistemi omogočajo rodovitnost, na otoku pa raste tudi tisoče palm in oljk, nekatere že prav zavidljive starosti. Nemalokrat bomo slišali, da Djerbi pravijo otok tisočerih palm, čeprav ime otoka nima nobene zveze s tem.
Otok so poimenovali že stari Rimljani in ga klicali Jerba, njihova najimenitnejša zapuščina pa je rimski nasip. Od tistih časov se je mnogo spremenilo, Djerba je padla v roke Arabcem in medtem še nekaterim zloglasnim piratom, kot sta brata Barbarossa in pirat Dragut, prebivalci pa se niso preveč pustili motiti in so se ukvarjali s tistim, kar jim je šlo najbolje od rok – trgovanjem. Že v 60 letih prejšnjega stoletja pa so se zapisali turizmu. So večinoma izredno gostoljubni ljudje, pravi poligloti, ki se tudi kakšne slovenske besede zlahka naučijo. Njihova največja vrednota je družina in družinska slavja so tu še vedno pomembni dogodki, ki jih slavijo v svojih pisanih tradicionalnih oblačilih kar po več dni skupaj. Veliko ljudi je presenečenih, saj v tej tako arabski državi ne živijo samo muslimanski prebivalci. Tudi majhno židovsko skupnost smo našli, predvsem v dveh vasicah, to sta Hara Segira in Hara Kebira, že prevod pa nam veliko pove: mali in veliki geto. Djerbanski židi pripadajo eni najstarejših židovskih skupnosti na svetu in trdijo, da so na tem območju že od babilonskega ujetništva dalje. Tudi njihova sinagoga La Ghriba je vredna ogleda in če imate srečo, židovske učenjake lahko vidite pri molitvi.
Zelo avtentično podobo pokrajine Djerbi dajejo raztresena družinska posestva, ki jim pravijo menzel. Znotraj hiše najdemo nekakšen trg ali patio, kjer so se hišna gospodarica in ostale ženske zbirale, opravljale domača dela in si pripovedovale različne orientalske pripovedke. Z gradnjo hotelov, katerih podoba je kot iz Tisoč in ene noči in so posejani kot beli biseri ob otoških plažah, so le še povečali čarobno podobo otoka. Domačini se držijo zakona, ki pravi, da so lahko hoteli visoki le tri nadstropja in da morajo ohraniti arabsko-mavrski slog.
Prav ta razkropljena posestva pa so prispevala k temu, da na celotnem otoku, izjema je glavno mesto Houmt Souk, skoraj ni nobenega kraja, ki bi ga lahko imenovali mesto. Zato pa je Houmt Souk zelo živahna prestolnica otoka, kjer največ navdušenja med turisti žanje tržnica, po kateri je mesto dobilo ime (souk pomeni tržnica). Vsekakor turisti ne smejo zamuditi vrveža ob tržnih dnevih v ponedeljek in četrtek v Houmt Souku. Sprehodili smo se skozi vrvež tržnic in se preizkusili v pristnem orientalskem pogajanju za ceno - eni bolj, drugi manj uspešno, kajne, Sandi? :)
Navdušena pa sva bila tudi ob obisku slikovitega lončarskega središča Guellale, ki je bilo na Mediteranu poznano že v antičnih časih. Tradicionalni mojstri keramičarstva tukaj izdelujejo keramiko, polno čudovitih geometričnih vzorcev in orientalskih motivov, ki so dopolnjeni s kaligrafijo, slikovito arabsko pisavo.
Skrite očem pa ne ostanejo mnoge mošeje, ki jih najdemo na vsakem koraku na otoku in v katerih so se ljudje pred stoletji skrivali, če je prišlo do sovražnih vdorov, ki jih je zgodovina na Djerbi mnogo zapisala. Danes naj bi bilo na otoku kar 214 mošej, ki se ponašajo s čudovitimi kupolami, njihovi minareti pa petkrat na dan oznanjajo, da je napočil čas za molitev. Na tem čarobnem otoku najdemo drobce prave, tradicionalne severne Afrike in mnogo je tistih, ki so spoznali, da jim ne bo treba iskati novih počitniških ciljev. Postali so redni gostje tega pravljičnega otoka.
Prvi večer na otoku sva posvetila raziskovanju ogromnega hotela, udeležila pa sva se zelo opevanega beach partyja. Pričakovala sva napovedane orientalske plesalke, na koncu pa so nastopile niti ne tako orientalske kabare plesalke. Vse skupaj je spominjalo na ceneno različico kakšnega nočnega pariškega kluba. Tudi hrana naju ni najbolj očarala in nasitila ...
Kot že omenjeno, midva sva najprej spoznala največje zanimivosti in lepote otoka. Izlet sva pričela s postankom pri staroislamskem nasipu Al Kantara in izvedela nekaj o zgodovini in legendah, ki se pletejo na tem koncu Djerbe. To je kraj, kjer se otok povezuje s celino.
Sledila je vožnja do znane lončarske vasice Guellala, kjer nam so nam predstavili tradicionalno lončarjenje. V tej lončarski delavnici oziroma trgovini je Nataša prevzela barantanje in za 20 dinarjev kupila veliko lepih izdelkov.
Povzpeli smo se na najvišjo točko otoka (53 m) in si ogledali domovinski muzej ter izvedeli nekaj o podeželskem načinu življenja, porokah, poljedelstvu, glasbi, kaligrafiji in še veliko več.
Ker je v muzeju tudi kaligrafska delavnica, sva se malce poigrala z imeni ...
Najin naslednji postanek je bil sinagoga La Ghriba, kjer je bila Nataša jezna zaradi pogoltnosti nekaterih "zaposlenih" ... :D
Naslednja postojanka je glavno mesto otoka Houmt Souk - ime v arabščini pomeni »tržna četrt« - kjer smo si ogledali kako izdelujejo preproge, prav tako pa sva imela priložnost se odpraviti na pravi tunizijski »Souk« in se preizkusili v barantanju z mestnimi trgovci.
Dan je bil kar naporen, zato sva se zelo razveselila bogate hotelske večerje (sploh "cukri" so božanski!!!).
Tunizijske specialitete je nujno preizkusiti.
TAJINE ali TAGINE (izgovorjava: "tažin") ¼ kozarca olivnega olja 1 manjšo čebulo – narezano na majhne koščke 30 dkg piščančjega mesa – narezanega na male koščke 4, 5 večjih krompirjev – narezane na kocke, skuhane ali pa pretlačene 1 ½ žlice paradižnikove mezge 1 ½ žlice mlete paprike 1 kozarec vode 3 kozarce na drobno nasekljanega peteršilja 10 dkg sira 1 kozarec drobtin 8 jajc Začimbe: bharat (4 začimbe), harrisa, sol in poper po okusu Na olivnem olju pražimo čebulo, da rahlo porumeni in dodamo meso, da porjavi, paradižnikovo mezgo, papriko in kozarec vode. Ko zavre, zmanjšamo ogenj in pustimo vreti še cca 30-40 minut. Če postane presuho, dodamo malo vode (vendar ne preveč, ker mora biti omaka na koncu suha). Skuhamo na kocke narezan krompir in ga pretlačimo. Ohladimo meso in krompir ter vse skupaj zmešamo in dodamo še peteršilj, sir, drobtine in razžvrkljana jajca in po okusu začimbe. Segrejemo pečico na maximum, sestavine damo v pomaščen pekač in pečemo cca 15-20 minut oz. dokler ni povrhnjica rahlo hrustljava. Tajin stresemo iz pekača in narežemo na kocke cca 10x10 cm - serviramo toplo, vam pa povem, da tudi hladen zelooo prija.
Tunizijska solata
Potrebujemo: paradižnik čebulo zeleno papriko zelen pekoč feferon majhno zeleno jabolko kis olivno olje list sveže mete tuno olive sol in poper po okusu Vse skupaj narežemo, zmešamo in postrežemo primerno ohlajeno. Dodamo še tuno in olive. V vednost: v Tuniziji to solato postrežejo z okusnim kruhom, ki ga spečejo v saharskem pesku. Ta solatka je po mojem okusu, vendar pa ima lahko tudi druge sestavine: nekateri dodajajo tudi kumarice in jajca, in kakšno od zgoraj naštetih sestavin izpustijo, odvisno od okusa.
Tunizijski golaž "alla Nejma"
Sestavine: 2 veliki čebuli 2 bučki 2 velika korenčka 1 pločevinko graha "Eta" piščančja prsa sol, poper, harisa, žafran in korkum, mleta paprika
4 pekoče zelene paprike paradižnik v koščkih(pločevinka) paradižnikova mezga
Čebulo popečemo na oljčnem olju, da porumeni. Dodamo na koščke narezano piščančje meso, solimo, popramo. Popečemo. Nato dodamo bučke in korenček ter grah. Zalijemo z paradižnikovo mezgo in paradižnikovimi koščki. Dodamo začimbe. Nato kuhamo da se vse skuha (kako uro in pol).
Zraven ponudimo lahko kuskus - kuskus skuhamo na pari, ga parkrat premešamo, da se ne sprime. Damo ga v večjo posodo, dodamo nekaj golaža ter premešamo. Na vrh damo še malo golaža ter popečene zelene paprike.
Lahko skuhamo tudi testenine - polžke ali špagete.
Naslednji dan sva se odločila za gusarsko pustolovščino in sva se skupaj s čednimi arabskimi in berberskimi pirati podala na plovbo do Otoka flamingov. Vmes so nas gusarji zabavali s svojimi štosi, na otoku pa smo bili deležni neverjetne peščene plaže in turkiznega morja. Občutek sva imela, da sva se znašla v filmu Pirati s Karibov.
Po nekajurnem plavanju smo dame gusarjem pomagale pripraviti obilno kosilo. Pred kosilom so bobnali, peli in skupaj smo plesali. Kosilo pa je bilo fantastično!!!
Tale jed na fotografiji (desno od zelenjave) se imenuje brik in jo zlahkoto pripravite sami doma.
Tunin brik Potrebujemo: palačinke (8) - lahko jih spečete sami ali pa kupite pšenične že narejene tortilje, tuno v pločevinki, čebulo, peteršilj, jajca, sol, poper, harisa Zmes za brik naredimo iz na drobno nasekljane čebule, tune, peteršilja in jajc (5). Vse skupaj zmešamo in solimo ter popramo. Po želji lahko dodamo še kapre ali popečene repke rakcev ali (kozice). Z zmesjo nadevamo brik, ga prepognemo in popečemo na obeh straneh na vročem olju. Dober je tako topel kot tudi hladen.
Različic za brik je več; nek domačin mi je nekoč pokazal drugačen recept. Skuhal je krompir, ga pretlačil, nato pa na sredino testa za brik (tortiljo) zlagal: krompir, tuno, peteršij, čebulo in jajce (na oko); to je hitro prepognil in ocvrl v olju.
Brik z kuhanim pršutom
Pšenično tortiljo nadevamo z zmesjo iz koščkov kuhanega pršuta, sira in jajc. Naredimo enako kot prej. Pač ni muslimansko, je pa dobro. :) Enako se lahko naredi zmes iz pršuta, rukule in jajc. Važno je, da so v briku jajca, saj zalepijo brik skupaj, ko se popeče.
Brik z mletim mesom
Zmes je iz čebule in popečenega mletega mesa, lahko se doda paprika, sol in poper ter se zmeša skupaj z jajci. S tem se nadeva brik.
Brik s piščančjim mesom Piščančji koščki so popečeni, dodamo sol, poper, čebulo in jajca. S to zmesjo nadevamo brike.
CHAKCUOUKA - TUNISIEN COOKED SALAD
Na teflonki popečemo: 1 celo čebulo 2 paradižnika 1 čili oz. pekočo papriko 1 zeleno papriko 1/4 stroka česna (jaz dam približno 4,5 koncev česna) Papriko in pradižnik olupimo, čebula porjavi oz. je lahko na koncih malo zažgana, česna pa ne olupimo in ga tudi pečemo, da se lepo olupi (pa postane malo rumen). Sestavine zmešamo s paličnim mešalnikom, dodamo 1 dl olivnega olja, (po okusu) žlico harrise, žličko bharat začimb, sol, poper. Ta solata se je topla ali hladna, v hladilniku počaka tudi cel teden.
Po kosilu so nas pirati zabavali s svojimi skeči, v katerih so oponašali turiste različnih narodnosti. Na našo srečo (ali nesrečo) so Slovence izpustili.
Sledila je zabava na ladji; presenečenje (ne ravno poizitivno) za Slovence na krovu je bil venček pesmi Saške Lendero. Gusarji so uživali v njenih melodijah in prav zabavno jih je bilo gledati ob plesu.
Končno je nastopil čas za najin safari! Z mini busom se nas je nekja Slovencev z vodičko Jožico odpravilo proti celinskemu delu Tunizije. S trajektom smo prečkali morsko ožino med celino in otokom.
Naš prvi postanek je bil v oazi Gabes, kjer smo se sprehodili po tržnici kane in začimb.
Sledila je vožnja in z veseljem sva opazovala barve in naravo Tunizije.
Pot smo nadaljevali do največjega slanega jezera v Tuniziji, to je Chott El Jerid. Vročina je bila res huda!
Kot spominke ponujajo tudi raznobarvne puščavske rože in "drage" kamne, s katerih se ponavadi barva ob stiku z vodo spere.
Prihod v mesto Tozeur, kjer smo pojedli kosilo, po kosilu pa smo se odpravili na divjo vožnjo z džipi po puščavskih sipinah, kar pa ni bila najbolj modra odločitev. S prerešetanim želodcem smo si ogledali idilični gorski vasici Tamerza in Chebika.
Za sipinami pa nas je čakalo presenečenje: prizorišče snemanja Vojne zvezd.
Nato pa res: povzpela sva se na delček gorovja Atlas, kjer sva skoraj umrla od vročine. Hvala Allahu, da sta tam dve oazi, kjer smo se ohladili!
Brez poslikave s kano pa ne grem domov! :)
Naslednji dan po zajtrku smo se s kočijo odpeljali v oazo, kjer rastejo datlji, banane ... in do mesta Douz, imenovanega tudi »Vrata v Saharo«, kjer smo na kameljem hrbtu imeli priložnost odkriti skrivnost brezmejne puščave.
Puščava pa je posebno doživetje - sploh, če jo obiščeš na kameljem hrbtu ...
Pot smo nadaljevali do gorovja Matmata, imenovanega »Mesečeva pokrajina«, kjer smo obiskali trogloditsko hišo, tradicionalno podzemno bivališče Berberov ter podzemni hotel Sidi Driss, kjer so snemali »Vojno zvezd«.
Ribi in roka sta simbol plodnosti in zaščite doma.
Berberka nam je ponudila metin čaj.
Slovo od Berberov ...
Prihod v podzemni hotel, ki smo si ga na hitro ogledali ...
Sledil je povratek proti otoku Djerba preko rimskega nasipa El Kantara.
Zadnje dni sva izkoristila za preizkušanje koktejlov, kajenje šiše in plavanje v toplem morju.
V Tuniziji je za vsakogar odlično poskrbljeno. Ta dežela je kot kolažna slika: vidiš zelene odtenke, vidiš rjave odtenke, vmes pa pisano paleto barv sadja, zelenjave, začimb in čajev, vzorcev na tkaninah, kiča na tržnicah, dobrovoljnost ljudi, za vogalom pa žalost, bedo, željo po boljšem življenju.
V najini življenji je Tunizija vnesla radost in željo po vnovičnem obisku.
Naravne lepote, kot so kilometri rajskih peščenih plaž in mikavnost za naše oko prav puščavske pokrajine, so otoku pomagale do njegove priljubljenosti. Iznajdljivi namakalni sistemi omogočajo rodovitnost, na otoku pa raste tudi tisoče palm in oljk, nekatere že prav zavidljive starosti. Nemalokrat bomo slišali, da Djerbi pravijo otok tisočerih palm, čeprav ime otoka nima nobene zveze s tem.
Otok so poimenovali že stari Rimljani in ga klicali Jerba, njihova najimenitnejša zapuščina pa je rimski nasip. Od tistih časov se je mnogo spremenilo, Djerba je padla v roke Arabcem in medtem še nekaterim zloglasnim piratom, kot sta brata Barbarossa in pirat Dragut, prebivalci pa se niso preveč pustili motiti in so se ukvarjali s tistim, kar jim je šlo najbolje od rok – trgovanjem. Že v 60 letih prejšnjega stoletja pa so se zapisali turizmu. So večinoma izredno gostoljubni ljudje, pravi poligloti, ki se tudi kakšne slovenske besede zlahka naučijo. Njihova največja vrednota je družina in družinska slavja so tu še vedno pomembni dogodki, ki jih slavijo v svojih pisanih tradicionalnih oblačilih kar po več dni skupaj. Veliko ljudi je presenečenih, saj v tej tako arabski državi ne živijo samo muslimanski prebivalci. Tudi majhno židovsko skupnost smo našli, predvsem v dveh vasicah, to sta Hara Segira in Hara Kebira, že prevod pa nam veliko pove: mali in veliki geto. Djerbanski židi pripadajo eni najstarejših židovskih skupnosti na svetu in trdijo, da so na tem območju že od babilonskega ujetništva dalje. Tudi njihova sinagoga La Ghriba je vredna ogleda in če imate srečo, židovske učenjake lahko vidite pri molitvi.
Zelo avtentično podobo pokrajine Djerbi dajejo raztresena družinska posestva, ki jim pravijo menzel. Znotraj hiše najdemo nekakšen trg ali patio, kjer so se hišna gospodarica in ostale ženske zbirale, opravljale domača dela in si pripovedovale različne orientalske pripovedke. Z gradnjo hotelov, katerih podoba je kot iz Tisoč in ene noči in so posejani kot beli biseri ob otoških plažah, so le še povečali čarobno podobo otoka. Domačini se držijo zakona, ki pravi, da so lahko hoteli visoki le tri nadstropja in da morajo ohraniti arabsko-mavrski slog.
Prav ta razkropljena posestva pa so prispevala k temu, da na celotnem otoku, izjema je glavno mesto Houmt Souk, skoraj ni nobenega kraja, ki bi ga lahko imenovali mesto. Zato pa je Houmt Souk zelo živahna prestolnica otoka, kjer največ navdušenja med turisti žanje tržnica, po kateri je mesto dobilo ime (souk pomeni tržnica). Vsekakor turisti ne smejo zamuditi vrveža ob tržnih dnevih v ponedeljek in četrtek v Houmt Souku. Sprehodili smo se skozi vrvež tržnic in se preizkusili v pristnem orientalskem pogajanju za ceno - eni bolj, drugi manj uspešno, kajne, Sandi? :)
Navdušena pa sva bila tudi ob obisku slikovitega lončarskega središča Guellale, ki je bilo na Mediteranu poznano že v antičnih časih. Tradicionalni mojstri keramičarstva tukaj izdelujejo keramiko, polno čudovitih geometričnih vzorcev in orientalskih motivov, ki so dopolnjeni s kaligrafijo, slikovito arabsko pisavo.
Skrite očem pa ne ostanejo mnoge mošeje, ki jih najdemo na vsakem koraku na otoku in v katerih so se ljudje pred stoletji skrivali, če je prišlo do sovražnih vdorov, ki jih je zgodovina na Djerbi mnogo zapisala. Danes naj bi bilo na otoku kar 214 mošej, ki se ponašajo s čudovitimi kupolami, njihovi minareti pa petkrat na dan oznanjajo, da je napočil čas za molitev. Na tem čarobnem otoku najdemo drobce prave, tradicionalne severne Afrike in mnogo je tistih, ki so spoznali, da jim ne bo treba iskati novih počitniških ciljev. Postali so redni gostje tega pravljičnega otoka.
Prvi večer na otoku sva posvetila raziskovanju ogromnega hotela, udeležila pa sva se zelo opevanega beach partyja. Pričakovala sva napovedane orientalske plesalke, na koncu pa so nastopile niti ne tako orientalske kabare plesalke. Vse skupaj je spominjalo na ceneno različico kakšnega nočnega pariškega kluba. Tudi hrana naju ni najbolj očarala in nasitila ...
Kot že omenjeno, midva sva najprej spoznala največje zanimivosti in lepote otoka. Izlet sva pričela s postankom pri staroislamskem nasipu Al Kantara in izvedela nekaj o zgodovini in legendah, ki se pletejo na tem koncu Djerbe. To je kraj, kjer se otok povezuje s celino.
Sledila je vožnja do znane lončarske vasice Guellala, kjer nam so nam predstavili tradicionalno lončarjenje. V tej lončarski delavnici oziroma trgovini je Nataša prevzela barantanje in za 20 dinarjev kupila veliko lepih izdelkov.
Povzpeli smo se na najvišjo točko otoka (53 m) in si ogledali domovinski muzej ter izvedeli nekaj o podeželskem načinu življenja, porokah, poljedelstvu, glasbi, kaligrafiji in še veliko več.
Ker je v muzeju tudi kaligrafska delavnica, sva se malce poigrala z imeni ...
Najin naslednji postanek je bil sinagoga La Ghriba, kjer je bila Nataša jezna zaradi pogoltnosti nekaterih "zaposlenih" ... :D
Naslednja postojanka je glavno mesto otoka Houmt Souk - ime v arabščini pomeni »tržna četrt« - kjer smo si ogledali kako izdelujejo preproge, prav tako pa sva imela priložnost se odpraviti na pravi tunizijski »Souk« in se preizkusili v barantanju z mestnimi trgovci.
Dan je bil kar naporen, zato sva se zelo razveselila bogate hotelske večerje (sploh "cukri" so božanski!!!).
Tunizijske specialitete je nujno preizkusiti.TAJINE ali TAGINE (izgovorjava: "tažin") ¼ kozarca olivnega olja 1 manjšo čebulo – narezano na majhne koščke 30 dkg piščančjega mesa – narezanega na male koščke 4, 5 večjih krompirjev – narezane na kocke, skuhane ali pa pretlačene 1 ½ žlice paradižnikove mezge 1 ½ žlice mlete paprike 1 kozarec vode 3 kozarce na drobno nasekljanega peteršilja 10 dkg sira 1 kozarec drobtin 8 jajc Začimbe: bharat (4 začimbe), harrisa, sol in poper po okusu Na olivnem olju pražimo čebulo, da rahlo porumeni in dodamo meso, da porjavi, paradižnikovo mezgo, papriko in kozarec vode. Ko zavre, zmanjšamo ogenj in pustimo vreti še cca 30-40 minut. Če postane presuho, dodamo malo vode (vendar ne preveč, ker mora biti omaka na koncu suha). Skuhamo na kocke narezan krompir in ga pretlačimo. Ohladimo meso in krompir ter vse skupaj zmešamo in dodamo še peteršilj, sir, drobtine in razžvrkljana jajca in po okusu začimbe. Segrejemo pečico na maximum, sestavine damo v pomaščen pekač in pečemo cca 15-20 minut oz. dokler ni povrhnjica rahlo hrustljava. Tajin stresemo iz pekača in narežemo na kocke cca 10x10 cm - serviramo toplo, vam pa povem, da tudi hladen zelooo prija.
Tunizijska solata
Potrebujemo: paradižnik čebulo zeleno papriko zelen pekoč feferon majhno zeleno jabolko kis olivno olje list sveže mete tuno olive sol in poper po okusu Vse skupaj narežemo, zmešamo in postrežemo primerno ohlajeno. Dodamo še tuno in olive. V vednost: v Tuniziji to solato postrežejo z okusnim kruhom, ki ga spečejo v saharskem pesku. Ta solatka je po mojem okusu, vendar pa ima lahko tudi druge sestavine: nekateri dodajajo tudi kumarice in jajca, in kakšno od zgoraj naštetih sestavin izpustijo, odvisno od okusa.
Tunizijski golaž "alla Nejma"
Sestavine: 2 veliki čebuli 2 bučki 2 velika korenčka 1 pločevinko graha "Eta" piščančja prsa sol, poper, harisa, žafran in korkum, mleta paprika
4 pekoče zelene paprike paradižnik v koščkih(pločevinka) paradižnikova mezga
Čebulo popečemo na oljčnem olju, da porumeni. Dodamo na koščke narezano piščančje meso, solimo, popramo. Popečemo. Nato dodamo bučke in korenček ter grah. Zalijemo z paradižnikovo mezgo in paradižnikovimi koščki. Dodamo začimbe. Nato kuhamo da se vse skuha (kako uro in pol).
Zraven ponudimo lahko kuskus - kuskus skuhamo na pari, ga parkrat premešamo, da se ne sprime. Damo ga v večjo posodo, dodamo nekaj golaža ter premešamo. Na vrh damo še malo golaža ter popečene zelene paprike.
Lahko skuhamo tudi testenine - polžke ali špagete.
Naslednji dan sva se odločila za gusarsko pustolovščino in sva se skupaj s čednimi arabskimi in berberskimi pirati podala na plovbo do Otoka flamingov. Vmes so nas gusarji zabavali s svojimi štosi, na otoku pa smo bili deležni neverjetne peščene plaže in turkiznega morja. Občutek sva imela, da sva se znašla v filmu Pirati s Karibov.
Po nekajurnem plavanju smo dame gusarjem pomagale pripraviti obilno kosilo. Pred kosilom so bobnali, peli in skupaj smo plesali. Kosilo pa je bilo fantastično!!!
Tale jed na fotografiji (desno od zelenjave) se imenuje brik in jo zlahkoto pripravite sami doma.
Tunin brik Potrebujemo: palačinke (8) - lahko jih spečete sami ali pa kupite pšenične že narejene tortilje, tuno v pločevinki, čebulo, peteršilj, jajca, sol, poper, harisa Zmes za brik naredimo iz na drobno nasekljane čebule, tune, peteršilja in jajc (5). Vse skupaj zmešamo in solimo ter popramo. Po želji lahko dodamo še kapre ali popečene repke rakcev ali (kozice). Z zmesjo nadevamo brik, ga prepognemo in popečemo na obeh straneh na vročem olju. Dober je tako topel kot tudi hladen.
Različic za brik je več; nek domačin mi je nekoč pokazal drugačen recept. Skuhal je krompir, ga pretlačil, nato pa na sredino testa za brik (tortiljo) zlagal: krompir, tuno, peteršij, čebulo in jajce (na oko); to je hitro prepognil in ocvrl v olju.
Brik z kuhanim pršutom
Pšenično tortiljo nadevamo z zmesjo iz koščkov kuhanega pršuta, sira in jajc. Naredimo enako kot prej. Pač ni muslimansko, je pa dobro. :) Enako se lahko naredi zmes iz pršuta, rukule in jajc. Važno je, da so v briku jajca, saj zalepijo brik skupaj, ko se popeče.
Brik z mletim mesom
Zmes je iz čebule in popečenega mletega mesa, lahko se doda paprika, sol in poper ter se zmeša skupaj z jajci. S tem se nadeva brik.
Brik s piščančjim mesom Piščančji koščki so popečeni, dodamo sol, poper, čebulo in jajca. S to zmesjo nadevamo brike.
CHAKCUOUKA - TUNISIEN COOKED SALAD
Na teflonki popečemo: 1 celo čebulo 2 paradižnika 1 čili oz. pekočo papriko 1 zeleno papriko 1/4 stroka česna (jaz dam približno 4,5 koncev česna) Papriko in pradižnik olupimo, čebula porjavi oz. je lahko na koncih malo zažgana, česna pa ne olupimo in ga tudi pečemo, da se lepo olupi (pa postane malo rumen). Sestavine zmešamo s paličnim mešalnikom, dodamo 1 dl olivnega olja, (po okusu) žlico harrise, žličko bharat začimb, sol, poper. Ta solata se je topla ali hladna, v hladilniku počaka tudi cel teden.
Po kosilu so nas pirati zabavali s svojimi skeči, v katerih so oponašali turiste različnih narodnosti. Na našo srečo (ali nesrečo) so Slovence izpustili.
Sledila je zabava na ladji; presenečenje (ne ravno poizitivno) za Slovence na krovu je bil venček pesmi Saške Lendero. Gusarji so uživali v njenih melodijah in prav zabavno jih je bilo gledati ob plesu.
Končno je nastopil čas za najin safari! Z mini busom se nas je nekja Slovencev z vodičko Jožico odpravilo proti celinskemu delu Tunizije. S trajektom smo prečkali morsko ožino med celino in otokom.
Naš prvi postanek je bil v oazi Gabes, kjer smo se sprehodili po tržnici kane in začimb.
Sledila je vožnja in z veseljem sva opazovala barve in naravo Tunizije.
Pot smo nadaljevali do največjega slanega jezera v Tuniziji, to je Chott El Jerid. Vročina je bila res huda!
Kot spominke ponujajo tudi raznobarvne puščavske rože in "drage" kamne, s katerih se ponavadi barva ob stiku z vodo spere.
Prihod v mesto Tozeur, kjer smo pojedli kosilo, po kosilu pa smo se odpravili na divjo vožnjo z džipi po puščavskih sipinah, kar pa ni bila najbolj modra odločitev. S prerešetanim želodcem smo si ogledali idilični gorski vasici Tamerza in Chebika.
Za sipinami pa nas je čakalo presenečenje: prizorišče snemanja Vojne zvezd.
Nato pa res: povzpela sva se na delček gorovja Atlas, kjer sva skoraj umrla od vročine. Hvala Allahu, da sta tam dve oazi, kjer smo se ohladili!
Brez poslikave s kano pa ne grem domov! :)
Naslednji dan po zajtrku smo se s kočijo odpeljali v oazo, kjer rastejo datlji, banane ... in do mesta Douz, imenovanega tudi »Vrata v Saharo«, kjer smo na kameljem hrbtu imeli priložnost odkriti skrivnost brezmejne puščave.
Puščava pa je posebno doživetje - sploh, če jo obiščeš na kameljem hrbtu ...
Pot smo nadaljevali do gorovja Matmata, imenovanega »Mesečeva pokrajina«, kjer smo obiskali trogloditsko hišo, tradicionalno podzemno bivališče Berberov ter podzemni hotel Sidi Driss, kjer so snemali »Vojno zvezd«.
Ribi in roka sta simbol plodnosti in zaščite doma.
Berberka nam je ponudila metin čaj.
Slovo od Berberov ...
Prihod v podzemni hotel, ki smo si ga na hitro ogledali ...
Sledil je povratek proti otoku Djerba preko rimskega nasipa El Kantara.Zadnje dni sva izkoristila za preizkušanje koktejlov, kajenje šiše in plavanje v toplem morju.
V Tuniziji je za vsakogar odlično poskrbljeno. Ta dežela je kot kolažna slika: vidiš zelene odtenke, vidiš rjave odtenke, vmes pa pisano paleto barv sadja, zelenjave, začimb in čajev, vzorcev na tkaninah, kiča na tržnicah, dobrovoljnost ljudi, za vogalom pa žalost, bedo, željo po boljšem življenju.
V najini življenji je Tunizija vnesla radost in željo po vnovičnem obisku.
Ob branju vajinega raziskovanja Tunizije me je kar zaskominalo in vrglo v puščavske hece z džipi ter druženje z berbersko družino v njenem podzemnem domovanju. Celo naša Trzinka, ki jo je prepeval voznik Ali, ki je prevozil turo Paris - Dakar (to povem, da si predstavljata našo vožnjo po puščavi: s pol telesa zunaj in šofiranje z nogami!!!!), mi je zazvenela v ušesih. Tele božanske recepte pa preskusim ob priliki, tagine je namreč moja priljubljena jed - upam, da sta si pritovorila začimbe in posodo. Lušne slikce - prava safarca sta. Zelo slikovit zapis.
OdgovoriIzbriši