Pisa ni samo kraj romantičnega pobega v preteklost, ampak tudi kraj, v katerem se bahavost bogate preteklosti izrazi na najpopolnejši estetski način.Po triurnem potepanju in občudovanju kičastih stojnic se človek kar nekoliko naje množice turistov, med katerimi prevladujejo stereotipni turisti z Japonske, ZDA ... Množice se zgrinjajo na stereotipna mesta, sama pa sva si zaželela raziskovati manj vidne in očem bolj skrite kotičke - kolikor je to seveda dopuščal skopo odmerjen čas ...
Najbolj sva se poigravala z idejo kako poravnati poševni stolp v Pisi. Kljub vsemu trudu in ogromnim količinam špinače nama ni uspelo. Domnevava, da je bolje tako, saj bova lahko vnovič poskusila srečo naslednjič, v družbi najinih še nerojenih otrok ... ;)
Recimo temu instant turizem, McTurizem, saj se je po kratkem počitku bilo res potrebno urno podvizati v smeri obljubljenih španskih mest in katalonske krajine.V Italiji pa seveda ne gre brez pice in pašte ... Greh bi bil, če se ne bi predajala gurmanskim užitkom tudi pri naših sosedih. ;)
Padsko nižino zaradi bližine in posledičnega pomanjkanja eksotike, pogosto kar spregledamo, čeprav ponuja nekaj najsvetlejših biserov razkošne italijanske turistične ogrlice. Poleg priznanih gastronomskih užitkov, nižina ob reki Pad, nudi množico prijaznih, starodavnih mest, še lepših vasi in srednjeveških gradov.
Midva sva uživala ob bolonjski specialiteti, špagetih na bolonjski način. Priprava je povsem enostavna. Za štiri osebe potrebujemo:
Naslednji dan sva že štela predore proti Franciji. Vmes sva se ustavila nas Monacom in z vrha občudovala bogate vile z bazeni.
Sanje sva pustila nad Monacom in se odpeljala v dišeči del Francije - do parfumerije Fragonard. V njihovi tovarni v Ezu prikažejo cel postopek od obiranja cvetov, ki se uporabljajo za izdelavo parfumov (npr. za 1l rožne vode potrebujejo 4 tone cvetov), destilacije in končnih produktov v obliki mil, krem in parfumov. Njihova proizvodnja je ročna, zato imajo majhno naklado in prodajajo samo v njihovih nekaj trgovinah. Sandi svojo princesko zelo rad razvaja in mi je poklonil eno stekleničko parfuma.
Kot ljubiteljica dišav lahko rečem, da so ti parfumi izredno kvalitetni, saj se njihov vonj na koži obdrži zelo dolgo in tudi cene teh parfumov so solidne.Dišave so začarale vse ženske, toda Španije nisem želela pustiti čakati, zato sem se z veseljem podala na nadaljnjo pot tudi jaz.
Privoščila sva si turistično vožnjo skozi obmorsko mesto Nica, ki je popularno predvsem v poletnem času, ustavila pa sva se v filmskem mestu Cannes, kjer sva pozirala pred filmsko palačo.
Brez francoske creme brulee, to je znamenita krema iz sladke smetane, jajc in vanilje, ki jo skuhamo, ohladimo in karameliziramo. Za pripravo potrebujete (za 10 oseb):
12 rumenjakov,
200 g sladkorja,
800 g smetane,
400 g mleka,
1 palčka vanilije.
Priprava: Sladkor in rumenjak gladko umešamo s šibo. Z nožem razpremo vanilijo in poberemo ven vsa semena, masi iz sladkorja in rumenjaka pa dodamo tudi prazno palčko vanilije. Rahlo vmešamo smetano in mleko. Posodo pokrijemo s folijo in damo v hladilnik za 24 ur.
Za tem zmes precedimo in nalijemo v modelčke za creme brulee. Pečemo v pečici približno 90 minut na 110°C. Sladico ohladimo in shranimo v hladilniku.
Najmanj 30 minut pred postrežbo jo je potrebno dati na sobno temperaturo. Po površini jo potresemo z rjavim sladkorjem in karameliziramo sladkor s brenerjem.
Sladkor lahko 15 do 20 sekund karameliziramo tudi v pečici, a je to manj priporočljivo, saj se tako greje cela zmes. Okrasimo s sadjem in lističem mete.
Po sladkanju pa naju je čakala dolga vožnja do Španije. Po prihodu v Katalonijo v poznih urah sva komaj čakala hotelsko sobo, ki sva si jo priskrbela v znanem letovišču Lloret de Mar na Costa Bravi. Nad angleškim menujem v hotelu nisva bila preveč navdušena, zato sva komaj čakala, da okusiva katalonske specialitete. Med njimi je tudi tortilla de patatas, o kateri sem veliko slišala od španskih kolegov. Mi bi ji enostavno rekli omleta. Priprava je nadvse preprosta. Za 4 lačne gurmane potrebujemo:
- 1 kg mladega krompirja,
- 8 jajc,
- 2 čebuli,
- strok ali dva česna,
- manjšo zeleno papriko (po želji, ker je pri tipični tortilji ponavadi ni),
- sol,
- ekstra deviško olivno olje.
Večjo ponev najmanj do polovice napolnimo z ekstra deviškim olivnim oljem. Ko se segreje, dodamo tanko narezano čebulo.
Olupimo krompir in ga narežemo kot za pire (na trikotnike). Papriko narežemo na rezine. Ko čebula porumeni, dodamo krompir in papriko ter strok neolupljenega česna, ki smo ga prej malo potolkli (npr. z nožem). Česen je samo za aromo, saj ga na koncu zavržemo.
Po približno 20 minutah oz. ko je krompir gotov, vse poberemo iz ponve in dobro odcedimo.
V skledi razžvrkljamo jajca in dodamo vsebino ponve. Solimo in po želji dodamo drobno nasekljan česen. Dobro zmešamo in z vilico nekoliko pretlačimo.
Vzamemo kvalitetno ponev. Lahko tisto od prej, a če delate s kilo krompirja priporočava, da vzamete manjšo in naredite dve tortilji, ker je drugače tako maso težko obrniti. Pripravek zlijemo v vročo ponev brez olja in pečemo na močnem ognju toliko, da lepo porjavi. Ko je tortilja spodaj pečena, odstopi od roba in se premakne po ponvi, če jo malo stresemo. Pri slabih ponvah se prime, zato je dobra ponev ključnega pomena. S krožnikom ali pokrovko, ki se najbolje prilega ponvi, tortiljo pokrijemo in obrnemo, da pade na krožnik oz. pokrovko ter jo popečemo še na drugi strani.
Obračanje je najbolj delikaten del priprave te jedi, saj se nam lahko tortilja prime ali pa nam vse skupaj uide iz rok. Španci imajo na to temo celo nekaj pregovorov in rekov.
Če se recimo dana situacija v trenutku spremeni, rečejo, da se je obrnila tortilja (volverse la tortilla).
Jed narežemo kot torto (na »trikotnike«). Lahko jo postrežemo vročo ali mrzlo (mrzla se še posebej prileže v poletnih mesecih), kot glavno jed ali kot prilogo. Zraven se odlično podajo kruh, pršut in vložena zelenjava. Lahko jo damo v sendvič in si jo privoščimo za malico ali pa iz nje pripravimo tape. Načinov je malo morje. Tekne pa tudi še naslednji dan. Nama so jo postregli kar na kosu kruga, ki so ga prej natrli s svežim paradižnikom. Sliši se čudno, je pa zelo okusno!
Eno največjih presenečenj za oba je čudo narave - gorovje Montserrat.
Blago zveneča španska beseda montserrat pomeni nekaj čisto drugega, kot bi se dalo misliti ob njenem zvenu. Prvotni pomen besede je, da je montserrat nazobčana oz. zelo spiljena gora. Ta Božja pot je tudi v resnici takšna. Njeno gorovje je povsem razklano, kot bi nekdo vanj klesal stražne stolpe in nazobčano grajsko obzidje. Marijino svetišče se nahaja čisto pod vrhom in prvo vprašanje, ki se ob tem porodi človeku, je naslednje: Zakaj so se na tako visokem in strmem kraju odločili zidati cerkev?
Odgovor nosi svojo zgodbo. Povezana je s špansko zgodovino in z dejstvom, da so bili Španci osemsto let pod arabsko oblastjo, kar je pomenilo tudi podvrženost islamski veri. Krščanstvo je torej uradno presahnilo za osemsto let. Že takoj, ko so Arabci utrli svoje bojevite korake v špansko zemljo, se je škof Peter močno prestrašil za Marijino podobo v Barceloni. Slutil je, da bo roka Arabca z veseljem segla po njej in jo vzela zase. Tako je tuhtal in tuhtal, kam bi skril kip Device Marije. Moral si je priznati, da so sovražniki pretaknili praktično vsak centimeter njegove domovine in da bo težko našel kraj, kjer bi bila Marija zagotovo dobro skrita. Naenkrat pa mu je šinila na misel dobra, a mogoče nekoliko težko izvedljiva ideja: glede na to, da ima Španija visoke in tako nedostopne gore, bi bila tam Marija najbolj varna pred sovražnikovo roko. Čeprav se je zamisel zdela kar nekoliko nora, so jo izvedli – za nebeško Mater se je bilo vredno potruditi po najboljših močeh. Tako so jo pretovorili tja gor v nazobčano zavetišče neke votline v skalah. Komaj so jo spravili v utesnjeno vdolbino, a vendar jim je uspelo. Arabci so prečesali ves teren in kradli vse po vrsti. Medtem je Marija dihala gorski, skoraj nebeški zrak in zrla izza kamnitih goratih zob v tožno dolino, podjarmljeno od Arabcev. Skoraj osemsto let je vladala žalost v tej deželi: podnevi s svetlimi solzami, ponoči s temnimi. Španci pa vseeno niso izgubili upanja; v njih je gorela domača, krščanska vera in vztrajno so odbijali vsiljevanje tuje vere. Upor v njih se je naposled tako zelo razžarel, da je njegov ogenj izbruhnil tudi navzven. Po osemsto letih je odbil Arabce, da so se razbežali vse do afriških puščav. Šele takrat so šli Španci osvobodit Marijino podobo iz utesnjenega skrivališča visoko v gorah. Pripetilo pa se je nekaj nepričakovanega: Marijinega kipa niso in niso mogli spraviti iz ozke votline v skali. Bilo je, kot da se nebeška Mati noče ločiti od teh nedostopnih skal, skoraj nebesom v naročju. Trudili so se na vse kriplje, a Marijina volja je bila močnejša; niso je mogli iztrgati iz tesnega objema skal. Odločili so se spoštovati voljo nebeške Matere in so ji kar na tako visoki točki sezidali majhno cerkev, glavni oltar pa je bil v votlini, iz katere je gledala Marijina milostna podoba. Zraven so postavili napis: »Tukaj se ni dala premakniti sveta podoba.« Cerkev je bila zaradi prevelikega števila romarjev znova zgrajena. Ob tej zidavi so morali razstreliti dobršen kos skal, da so lahko zgradili veličastno zgradbo z dvanajstimi stranskimi oltarji. Kar precej truda je bilo treba vložiti v gradnjo in že z dovozom materiala na tako nepripraven kraj ni bilo malo dela. Poleg cerkve so zgradili samostan, v katerem je potekala sloveča šola poučevanja petja, zato je na vsaki podobici ali spominku iz Montserrata narisan tudi pevski zbor.
Nad vrati cerkve piše: »Tvoji sinovi bodo od daleč prišli.« Te svetopisemske besede so za tak kraj povsem na mestu. Montserrat z malo torej pomeni špičasto skalo. Skale, na kateri Bog zida svojo cerkev, ne bodo premagala peklenska vrata. Če ji Arabci v vseh letih svoje nadvlade niso mogli do živega, potem je bil ves trud, vložen v zidavo, vreden potnih kapelj zidarjev. Če je ne bi zidal Gospod, bi se zidarji trudili zaman. Tako pa jo je hotel tu gori. Tudi romarji, hiteči k njej, se pošteno prepotijo, če romajo peš. Kdor doseže vrh peš, ima zgoraj boljši občutek. Ja, bo že držalo: človek se mora potruditi, če hoče doseči najlepše. Midva se tako visoko nisva podala peš, ampak sva se kar lepo pripeljala. Ogledala sva si mogočni samostan, katerega začetki segajo v 9. stol., od tod so tudi najlepši razgledi na ta gorski raj, in baziliko s črno Madono (La Maroneta), ki jo častijo že od 12. stol. dalje.
Gorovje naju je očaralo s svojo mogočnostjo. Pot pa naju že pelje naprej do mogočnega mesta - prestolnice Katalonije ...
Že mnogi so jo opevali v svojih popotniških zapisih, hvalnico sta ji tudi zapela Freddy Mercury in Monserat Caballie - tudi naju je prevzela pisanost in igrivost Barcelone oziroma Barce, kot jo imenujejo prebivalci. Mesto je znano po olimpijskih igrah iz leta 1992 in arhitektu Gaudiju. Mesto poleg kulturnozgodovinskih znamenitosti odlikuje tudi toplo in sončno vreme skozi celo leto, kar sva izkusila tudi sama.
Barco krasijo dela znamenitega arhitekta Antonija Gaudija. To je bil izjemno plodovit, leta 1852 rojen arhitekt, ki je ustvarjal vse do smrti leta 1926, ko ga je povozil tramvaj. Najemale so ga tako meščanske družine kot mesto. Njegov stil je zelo samosvoj, uporabo kamna ter valovite in druge oblike iz narave pa hvalijo še dandanes. Njegov najpomembnejši projekt je katedrala Sagrada Familia (Sveta družina), ki je grajena v slogu fantazijskega ekspresionizma. Cerkev si je zamislil kot hvalnico Bogu - 12 več kot 100 metrov viskoih stolpov predstavlja apostole, 4 večji preroke, še en Devico Marijo, osredni, 170 metrov visoki stolp, pa je posvečen Jezusu. S tem projektom se je Gaudi ukvarjal 40 let, vendar ga ni uspel dokončati, saj ga je prehitela smrt. Pozneje so gradnjo po Gaudijevih načrtih nadaljevali, vendar traja še danes.
Osrednja turistična točka Barcelone je kilometer dolga promenada, ki se vije od pristanišča do glavnega trga Placa de Catalunya (Katalonski trg). Ime ulice (arabsko "ramla" - peščena rečna struga) izvira iz časov, ko je tod potekala hudourniška struga, ki so jo ukrotili in tlakovali šele v 19. stoletju. Za večino tujcev je to najbolj zanimiv kraj v Barceloni, saj je znan po uličnih umetnikih, katerih glavnina so pantomimiki. V dopoldanskih in zgodnjepopoldanskih urah pa promenado obogatijo prodajalci rezanega cvetja in živih pernatih živali.
Obvezni del najinega raziskovanja Katalonije je bilo tudi odkrivanje obmorskih mestec; Costa Brava ali divja obala je delček temperamenta Španije, kjer se je narava odločila združiti zelene borove gozdove s trdnimi masivi skal, mehkobo zlatih peščenih plaž in globoko modrino morja. Ostanki iberske, rimske in grške civilizacije približajo preteklost Divje obale (Costa Brava), medtem ko vas njen današnji utrip vabi na s soncem obsijane plaže ter na neumorne zabave v neštetih lokalih.
Podala sva se na opazovanje ogromnih kaktusov v botanični vrt v Blanesu. Čuda narave so naju presenetila in nadvse zabavala.
Najmikavnejši del popotovanja po večplastni Kataloniji je bil obisk rojstnega kraja nama najljubšega umetnika - ekstravagantnega, vedno svežega ter idejno nadsvetnega Salvadorja Dalija. Figueras (v zemljevidih spisan tudi kot Figueres) je glavno mesto komarče (okrožja) Alt Emporda v provinci Girona. Salvador je bil s krajem kar kozmično povezan. Poleg dejstva, da je tam luč sveta, daljnega leta 1904 ugledal Salvador Felip Jacint Dalí Domènech ali Salvador Felipe Jacinto Dalí Domènech, markiz Pubolski, umetnik, znan po tem, da dejansko je eden najpomembnejših slikarjev minulega stoletja, je dejansko ta polbog nadrealistične iluzije v kraju zgradil galerijo, mavzolej ter monument nesmrtni ljubezni do njegove ljubezni - Gale. Umetnost in realnost ter vsakdanjost sta prepredeni ter si podajata roko. Kupola nad krajem, v katerem si lahko človek baterije polni že s samo navzočnostjo njegovih nesmrtnih del je le vrh ledene gore. Zunanje fasade so prepredene z reliefi konjskih fig in pred vhodom mimoidoče pozdravi skafander globokomorskega potapljača.
Humornost, bizarnost ter genialnost so skupni imenovalci. Dali je Galo spoznal na plaži in dama ga je očarala a prvi pogled. Da bi se ji vtisnil v spomin ter prekosil garde snubcev, se je pomazal s konjskimi iztrebki ter perjem, ji šel nasproti, na pol poti ugotovil, da ideja le ni tako briljantna, skočil v morje ter napol opran prikorakal v oblaku smradu, ji segel v roko, se predstavil ter odšel dalje. Dama ga ni mogla pozabiti. Chanel 9 ali karkoli drugega? Afrodiziak intelekta ali iskrivost prvinske norosti? Stvar interpretacije. Vsekakor sta si bila nesmrtno usojena, kraj življenjskega dela, ustvarjanja ter obeležje vrelca kreatorske neprekosljivosti pa nosi tudi priokus morbide, saj se v kletnem prostoru nahaja sobana, ki je Dalijeva grobnica - kraj, kjer je bil položen k poslednjemu počitku. Tanka je meja med fikcijo in realnim. Vse je lahko iluzija in vse je tako prefinjeno prekleto res! Očarana nad barvami, urami, ki se zlivajo, vinjetami strahu, hrepenenja ter prebliskov nevsakdanjega sva dihala zrak, gostejši od črnih lukenj ter se zaljubila v sleherni kotiček tega res izjemnega kraja. Besede so lahko le približek - vse tisto, kar šteje, je bilo iz src s hitrim utripom poslano v možgane ter se vtkalo v najini duši. Verjameva v to, da se v to pribežališče mistike in čustev še vrneva.
Pot sva nadaljevala v Empurio Bravo, nekakšne španske Benetke za bogataše, saj so hiše povezane s kanali in namesto dobrega avta na parkirišču vidimo huse jahte in gliserje, in Girono, ki naju je zaradi reke in pisanih hišic spominjala na Amsterdam.
Zadnje dni sva izkoristila za zabavo, potepanja ob morju in preizkušanje lokalnih pijač. Najbolj sva bila navdušena nad likerjem z okusom creme catalane (to je katalonska sladica, ki je podobna francoski creme brulee) in sangrio. Sangria je alkoholna pijača, ki jo Španci pripravljajo na različne načine, najslajša pa je narejena po tem receptu ... Potrebujete: rdeče vino in limonado v razmerju 1 : 1, orange fanta (pol manj kot vina oziroma limonade), po želji malo konjaka (pravijo, da "bolj zadane"), olupite hruške, breskve in jabolka ter jih narežete na večje kose, ki jih ni mogoče pogoltniti (da se ne pripeti kakšna nesreča), po okusu sladkate in dodate cimet. Sangria je poleg mojita stalna spremljevalka tako uličnih kot domačih žurov.
Zadnji dan sva se še poslovila od deklice, ki čaka na mornarje na rtu Costa Brave ...
Ni komentarjev:
Objavite komentar