Najina severna Tunizija

Leto 2010 naj bi bilo še boljše od leta 2009, ki je bilo polno superlativov in že stara ljudska modrost pravi: "Ne hvali dneva pred Odmevi!"

Kaj je huje od popolne zarote Vesolja? Pravzaprav je ta vprašalna poved najprimernejši opis začetka najine severnotunizijske avanture. Prazna denarnica, "izgubljeni" mastercard, na Brniku izgubljena prtljaga in brezciljno blodenje po skrivnostnih tunizijskih brezpotjih z voznikom, ki Hammamet zamenja s Tunisom, vozi v neznano in si ob tem veselo prepeva arabske narodne pesmi. Pravzaprav je ta navidezna nočna mora le začimbna mešanica, iz katere se bo izcimilo nekaj dobrega.

V zgodnjih jutranjih urah, ko sva lovila še zadnje atome moči zbranosti, da ne bi česa pozabila, je Sandi na poti do bankomata ugotovil, da je nekam založil svoj mastercard. Banka in preklic kartice, počitnikovanje v slogu kolonije ter ples ob tamburinu za vbogajme so bili povsem verjetni scenariji, a je Slavkov klic iz trgovine, njegova novica, da je Sandi kartico pozabil na blagajni, pustila boljši podton vandranju po severu mistične Afrike. Alja (hvala, Alja!!!) naju je po skritih in ne preveč dolgih poteh in stranpoteh pripeljala na letališče Jožeta Pučnika, kjer sva bila deležna drugega hladnega tuša. V dobi digitalne odvisnosti smo padli v kameno dobo kaosa, ker je odpovedal celotni sistem prijavljanja na lete. Nepregledne kolone oddiha željnih turistov, horde vase zagledanih samoljubov in ignorantov, ki so se vrivali v vrste, čakanje na konec sveta ter kronična nestrpnost so polnili razpoke pokvarjenega dopoldneva. Po odprtju vrat do medkontinentalnega jeklenega ptiča pa sva bila soočena s še enim šokom: izgubili so nama en kovček. Namreč pred vhodom na letalo smo morali sami najti svojo prtljago, da so nam jo naložili na avion. Najinega kovčka pa nikjer! Ko so bili že vsi posedeni na letalu in so naju že živčno gledali skozi okenca, se je le pripeljal letališki uslužbenec z najinim kovčkom, ki je skoraj odletel v Prištino. Da, tudi na Brniku se prtljaga lahko izgubi!!! Po vzletu in končnem umirjanju pregretih strasti se je črna celina vse bolj bližala.

Pristanek na letališču Enfidha ni bil boleč, sledila pa je pot s predpotopnim avtobusom, ki je bil neverjetno ohranjen. Šofer z nasmehom na obrazu ter usta polna melodij in gora komunikacijskih barier ... Hvala Vsevišnjemu za pristanek v kraju oddiha, v hotelu El Mouradi Beach, kjer sva se najprej sprehodila do plaže, ki je bila čisto blizu najine sobe.


Divji valovi so Natašo pritegnili kot čokolada in kmalu je bila do pasu mokra ...


S plažo, temperaturo ozračja in morja, hotelsko sobo, s samim hotelom in ponudbo sva bila (kot skromna turista) zelo zadovoljna.


Tunizija je dežela poslovnih preizkusov, odličnih slaščic, prikrite revščine, predvsem pa nasmehov, dobrovoljnosti in ustrežljivosti ljudi, ki bi vam ženo odkupili za 50 000 kamel. Seveda, vse za šov in denar!



Pa smo pri denarju! Odločitev, da drugi dan bivanja v Tuniziji še ne bova zapravljala, podpira rek: "Zarečenega kruga se največ poje!" Zjutraj sva se odločila, da se s taksijem odpeljeva na ogled tradicionalne tržnice v Nabeul, vendar sva si čez nekaj ur premislila. Le zakaj? Sandija je najprej okupiral izredno simpatičen fant, samooklicani žigolo, ki dela v hotelski trgovinici. Sandi, ponosen, da je naredil dobro kupčijo, podari svoji ženi lepo srebrno ogrlico s Fatimino roko (ki je simbol sreče) za 40 tunizijskih dinarjev, to je okoli 20 €. Iskreno povedano, verižica tega denarja ni vredna, pa vseeno ... Preživimo teh 20 €!


Veselje pa se je pričelo šele zvečer, ko sva šla po mestnih trgovinicah spraševat za cene vodnih pip (namreč naša Peli si jo je zaželela in ker je vedno pridna varuška, si jo vsekakor zasluži). Skratka, naletela sva na mnogo prijaznih trgovcev, pri katerih sva bila izredno dobrodošla in vsak nama je, četudi nisva ničesar kupila, v roko stisnil darilce (kemični svinčnik, obesek za ključe, kičaste spominke ...). Veselje ob dveh nasmejanih Slovenčkih je bilo nepopisno! Nato pa sva zašla v trgovinico lepega in prijaznega mladeniča, s katerim smo vljudno kramljali in preizkušali svoje meje prodaje oziroma nakupovanja. Trgovino sva že skoraj zapustila, ko se je Sandi spomnil na Urošev karamelni čaj. Ja, seveda ga imajo, le trenutek je treba počakati. Šarmer se je po petih minutah vrnil z vrečko čaja (mešanico črnega in rdečega čaja s karamelo v prahu), za katero je želel 300 TD (okoli 150 €). Nataša mu je vljudno povedala, da za čaj nikjer ni pripravljena toliko plačati in da za to vrečko ne da več kot 10 TD (5 €). Fant ni popustil, midva pa tudi ne. Že sva naperila svoj korak proti izhodu, ko je zaklical: "Počakaj! Daj kolikor hočeš!" Dobil je 10 TD, verjetno veliko več kot je čaj vreden, toda gospodje na ulici so nama povedali, da je cena več kot dobra, saj je čaj najboljše kakovosti. Ne vem, če jim gre verjeti, saj za denar storijo marsikaj. Čaj sva doma preizkusila in je dober, zagotovo pa ni vreden 150 €.


The show must go on, right? Seveda, saj je bilo kupovanje čaja le uvertura v popoln dan - NOT! Fantič, ki je ravno slavil svojih 26 let, naju je povabil na ogled svoje trgovine in ker je imel na voljo veliko vodnih pip različnih velikosti, sva privolila. Zapičila sva se v eno izmed največjih in najlepših - črna kristalna lepotica bi sodila edino v Špelino sobo. Gospodič naju je postregel z odličnim metinim čajem in razkazal šišo: jo razstavil, sestavil, spet razstavil in jo zapakiral v ličen kovček. Postavil je ceno: 300 TD. "Ne, niti pod razno!" je bil Natašin odgovor. "No problem, če nimaš dovolj dinarjev, vzamem tudi evre, dolarje, viso, mastercard ..." "Ne, hvala, šiša je predraga." "OK, kaj pa ta cena?" V kalkulator vtipka 280 TD. Natašin smeh ga spodbudi k nižanju cene. Vtipka 250 TD. "Ne, odhajava." "Ne, ne, ne!" Ponuja spominke. Vzamem pet magnetkov in sem zanje pripravljena plačati 5 TD. Pridruži se nam lastnik trgovine, ki nama reče, naj ostaneva v trgovini in steče ven. Nazaj pride s še petimi magnetki in reče: "Šiša in magnetki za 150 TD!" Natašo je od vsega pregovarjanja že bolela glava, Sandi pa je obupal in rekel: "OK, it's a good price!" OMG! Nataši se je stemnilo pred očmi in začela vzklikati: "Ne, ne delaj tega! Si ti normalen?!" Megla pred očmi, pot, solze ... Mastercard je v času Natašine slabosti že naredil svoje, midva pa sva z nakupovanjem tudi opravila. Utrujena od barantanja sva se opotekajoče odpravila proti hotelu. Saj res! Še oglje in tobak! Ustavila sva se pri najinem prodajalcu čaja, kjer se nama sploh ni več dalo pregovarjati in sva vse skupaj sigurno petkratno preplačala. Deček na ulici je hitel za nama in ponujal jasminove šopke (ki obema niti ne dišijo). Na koncu je Nataši podaril en šopek, a sva mu vseeno zanj v drobno dlan stisnila 2 TD. Odšel je z nasmehom na obrazu, midva pa z grenkobo v srcih. V hotelu so naju fantje tolažili, da je šiša odlična in da sva naredila dober deal, po bedni animaciji ob bazenu in nekaj kozarcih piva pa sva se počutila presenetljivo bolje. Tržnica torej jutri odpade. Ne premakneva se iz hotela! Knjige, morje, postelja!


Poleg knjig, morja in postelje je naslednji dan v scenarij vskočil še bar, kjer sva z veseljem preizkušala lokalne pijače: pivo celtia, muscat (vinjak), cedratine (liker iz mandarine), thibarine (datljev liker) in boukho (ognjeno vodo, destilirano iz fig).

Takole pa se je Sandi prekucnil - nepazljivost ali preveč alkohola? :)

Med vsemi pijačami nama je bil najbolj všeč cedratine.

V soboto zvečer sva prvič v Tuniziji doživela slavje ob dnevu republike. 25. 07. 2010 je namreč Republika Tunizija praznovala svoj 54. rojstni dan.

Ravno sva se odpravljala na večerjo, ko je Nataša ob zvokih tarabuke zastrigla z ušesi. Sandi je najprej mislil, da se hotelu odvija poroka, a pogled na mnoge tunizijske zastave in pijačo v avli je govoril drugo zgodbo. Nekaj časa smo uživali v arabskih ritmih, pogledu na tradicionalne plese, ki so jih izvajale tri plesalke in nekaj plesalcev, ki pa so hoteli na plesišče privabiti tudi turistke in se z njimi pošaliti.

Preden smo vstopili v jedilnico, nas je eden izmed mož zadimil, ljubka deklica pa nam je na roke zlila odišavljeno vodo.

Večerja je bila bogata; veliko tunizijskih jedi (Nataša je končno dočakala brik) in ogromno slaščic - med njimi tudi torta s tunizijsko zastavo.

Polna luna na tunizijski dan republike zna pošteno pomešati štrene ter servirati instantno različico zarote Vesolja. Po prebavno precej napornih dveh dneh sva bila v skrbeh, kako se bova pretolkla skozi potepanje, vožnjo in kulinariko na Zulu night. Misli bi morale biti okupirane z živalskim vrtom, ki naju je čakal, ampak ... Ura je odbila dve in polna pričakovanja sva se odpravila proti parkirišču, kjer naj bi naju pobral avtobus za Friguio. Četrt ure kasneje avtobusa še od nikoder. Kličeva turistično agentko, ki nama zatrdi, da bo poskrbela za vse. Čez 45 minut na parkirišče pridrvi prazen mini bus. Šofer nama maha in se trudi premagati lingvistično bariero. Dopove nama, da naju bo zapeljal do velikega avtobusa. Res naju je odložil na nekem krožišču in čez nekaj minut je pripeljal velik avtobus poln slovenskih turistov, ki pa so bili do naju negativno naperjeni. Za polurno zamudo so seveda krivili naju. Na avtobusu pa sva doživela presenenečenje, saj so bili med čredo Slovenceljnov tudi znani obrazi - družina Boc, katerih hči Tinkara guli šolske klopi v Natašinem razredu. Ob čvekanju je čas do živalskega vrta Friguia hitro minil, tam pa smo se ustavili pred izredno barvitim vhodom, ki nas je takoj prevzel. Napis bi lahko strnila v niz pohval - kar zadeva urejenost, domačnost ter prijaznost do obsikovalcev in do živali v ogradah.






Prostor za zveri, slone, žirafe ter številne za nas eksotične predstavnike afriškega živalstva je bogato odmerjen, preplet ograd ter okolja pa nudi prostor za kvalitetno dvourno blodenje ter uživanje.






Po ogledu živalskega vrta sva se kot dva špijona prislinila k skupini slovenskih turistov, ki bi lahko bili najina skupina, saj do takrat nisva vedela, kam sploh spadava, nato pa je sledil kulturni program - Zulu night.

Zabavni program za zabave željne množice je bil nad pričakovanji. Nastope ritmike, plesa in melodije veščih Zulujev so uravnotežili natopi tunizjskih folklornikov, trebušnih plesalk in fakirja, k dobri zabavi pa se prileže dobra domača hrana, kapljica vina, piva, vode ...

S Tinkaro zelo uživava!

Po ogledu smo skočili na bus ter se odpravili proti Hammametu, pred prihodom v hotel pa se je moralo Vesolje še malo poigrati z nama. V Yasmin Hammametu so naju odslovili z avtobusa ter napotili v džip, ki naju bi moral dostaviti do hotela. Utrujeni in zasanjani šofer je potrdil, da moški niso taki vešči multitaskinga kot predstavnice nežnejšega spola. Med telefoniranjem je skrajšal zadek nekega nemarno parkiranega avtomobila. Živčnost in jezikovna bariera sta botrovali povratku k ustaljeni praksi tišine, zasebnega pomenkovanja ter upanju, da bo more kmalu konec. In bilo jo je konec. Konec dober, vse dobro! Dobra predigra in izziv za nov dan ...

V novem dnevu sva se odpeljala v glavno mesto Tunizije, Tunis (staro ime Tunes). Tunis je pristaniško glavno mesto Tunizije, ki se nahaja ob jezeru Tunis, je trgovski in upravni center, postaja pa tudi industrijsko središče. Mesto je ločeno na dva dela: staro arabsko jedro, ki ga obkroža obzodje, ter novi, z evropsko arhitekturo zaznamovani del. V starem delu mesta je moč najti t. i. medino (arabsko belo mesto) z množico ozkih ulic in neštetimi trgovinami, še zlasti s tradicionalno trgovsko berbersko robo, kot so preproge, bobni, nakit. Najdemo tudi več zanimivih mošej, vladarsko palačo, ki je preurejena v muzej umetnin in starin, v bližini pa je tudi mošeja olivnega drevesa, ki je svoje čase služila kot muslimanska univerza. Danes za visoko šolstvo skrbi Univerza v Tunisu.

Midva sva se najprej odpravila proti medini; vhod v medino je slavolok imenovan vrata.

Najprej smo po glavni aveniji prišli do Bab el Bahr ali slovensko do francoskih vrat, ki ločujejo stari del mesta (medino) od novejšega predela.

Tržnica je ogromna in reči, ki jih prodajajo, nešteto. Lepe stvari in nepopisna gneča, da o vsiljivih trgovcih, ki so nama začeli glodati živce, niti ne pišem ...

No, prvi vtis srednje ulice tržnice je bil tak: česen, suh čili, nekaj oblačil, kič trgovinice. Gneča v tisti mali uličici je nepopisna. Sploh, ker se noter rinejo s samokolnicami, vozički, ma svašta zrinejo tja, kjer se komaj dva srečata. In potem je dvosmerni peš promet, da ne omenjam, kakšen kaos je, ko prideš na križišče z drugo ulico. Ojej ... In potem naj v takem nakupujeva? Ne, hvala. Predivje za naju, preveč gneče, kar s sabo te nesejo. In da bi midva tam še barantala? Še enkrat ojej ...


Odpravila sva se v novejši del, obiskala tamkajšnjo Zaro (cene in artikli so enaki kot pri nas, trgovina je malo manjša od naših, vendar pa so tako prodajalci kot varnostnika zelo urejeni). Obiskala sva tudi knjigarno, saj je Nataša želela kupiti slikanico v arabščini, a je žal niso imeli. Še nekaj posnetkov sva naredila na t. i. tuniških Elizejskih poljanah, potem pa sva imela Tunisa že poln kufer.



Bolj sva se veselila ogleda starodavne Kartagine, ki je v 4. stoletju pr. n. št. postala najpomembnejši tekmec rimski republiki na področju dominacije nad Sredozemljem. To je botrovalo trem punskim vojnam, izmed katerih je bila zadnja usodna za Kartagino, saj so jo Rimljani v bitki leta 146 pr. n. št. porušili do tal. Danes je Kartagina del UNESCO-vega zaščitenega območja.

Kartagina. Antično feničansko mesto. Drugo največje mesto zahodnega dela rimskega imperija. Arabske ruševine. Priljubljena turistična točka.

Tako bi lahko na kratko opisali zgodovino Kartagine, ki so jo leta 814 pr. n. št. na območju blizu današnje prestolnice Tunizije (Tunisa) ustanovili Feničani iz Tira. Po mitologiji naj bi nastanek mesta podprla feničanska kraljica Didona.

Eden najbolj znanih Kartažanov Hanibal
Kartagina je v tistem času veljala za zlato mesto, ki je načelovalo 300 manjšim mestecem v zahodnem Sredozemlju v 5. stoletju pr. n. št., je veljala za središče feničanskega sveta. Na vrhuncu moči, ko je imela na svoji strani vsa feničanska območja v Severni Afriki in obale jugovzhodne Španije, je štela od 3 do 4 milijone prebivalcev.

Eden najbolj znanih Kartažanov je bil vojskovodja in državnik Hanibal. Bil je sin Hamilkarja Barke. Živel je pred dvaindvajsetimi stoletji, stoletje po Aleksandru Makadonskem in stoletje pred Cezarjem. V času prve punske vojne je komaj devetleten že spremljal armado, v okviru katere je njegov oče odšel v Španijo. Kartagina je takrat v boju z Grki, ki so jih podprli tudi Rimljani, izgubila svojo provinco Sicilijo. Livij poroča, da je Hanibal po tedanjem porazu ob darovanju bogovom z roko na žrtvovani živali sveto prisegel, da ne bo nikoli pozabil, da je Rim smrtni sovražnik njegovega ljudstva.

Nepozaben pohod s sloni čez Alpe
Hanibal še danes slovi pred vsem po svojem velikem vojaškem pohodu čez Alpe, ki je v antičnem času veljal domala za nemogočega. Presenečenje, ki ga je s tem pripravil nepripravljenim rimskim sovražnikom, mu je prineslo eno največjih antičnih vojaških zmag. Na Apeninskem polotoku je vztrajal 16 let, a Rima ni nikoli zasedel.

Pozneje je Hanibal padel na svojo lastno zvijačo, saj je podoben pohod proti Kartagini izvedel tudi rimski general Scipio Mlajši. Kartagina in Hanibal sta bila tedaj poražena, Rim pa je Feničanom naložil gromozansko visoko vojno odškodnino. Hanibal je moral pobegniti v Bitinijo (današnjo Turčijo).

Kartagina cvetela tudi pod vodstvom Rimljanov.
Poslednji udarec je Kartagina doživela leta 146 pr. n. št., ko so Rimljani Punce dokončno premagali. Zlato mesto je bilo takrat precej porušeno, a so ga Rimljani zaradi ugodne lege na novo razvili. V 2. stoletju n. št. je tako znova pridobilo pomen in je postalo drugo največje mesto zahodnega dela rimskega imperija.

Po prihodu Arabcev od mesta ostale le ruševine.

Ko so območje v sedmem stoletju n. št. zavzeli arabski osvajalci, so mesto porušili in v njegovi bližini ustanovili ter razvili Tunis, novo prestolnico območja.

Očarana sva bila nad bogato zgodovino tega kraja in nad vsemi (čeprav skromnimi) ohranjenimi lepotami.

Okrašeni stebri vsepovsod, dobro ohranjeni reliefi, amfore, mozaiki, kipi. Zgodovinsko zanimivo. In če kipi slučajno nimajo glave ali rok, jim midva posodiva svoji.







Ogledala sva si tudi nacionalni muzej na griču Byrsa.






Za mnoge šokantno je bilo feničansko otroško pokopališče, kjer so svoje prvorojene sinove darovali bogu Ba'al Hammonu.

Na fotografiji je primer giljotine, kamor so po molitvi namestili otroka in ga obglavili.

Obglavljeno truplo so prinesli v krematorij, kjer so ga sežgali.

Pepel so stresli v tako vdolbino.

Po obredu so pepel pokopali in še danes so vidni nagrobniki.

Bog Ba'al Hammon je upodobljen kot figura ženske s polmesecem nad glavo.


Prijetnejši je bil ogled Antonijevih term, kjer so se nekoč razvajali Rimljani. Tipično rimsko kopališče (največje zunaj samega antičnega mesta Rim) je začel graditi Hadrijan, gradnjo pa je dokončal Antonious. Uf, to pa je bil objekt. Danes sicer stojijo le razvaline, ki so le kletni prostori nekdanjih term, a višina stebra in nazorne makete nakazujejo, da je bil to včasih ohoho velik kompleks, kjer so se ljudje družili, klepetali, sklepali kupčije in vmes tudi umili.




Zadnji cilj tega dne pa je bila umetniška vasica v belo-modri barvni kombinaciji Sidi Bou Said (Sveti oče Said). Mestece na hribčku ponuja razgled na morje, a ima na ulicah še boljši razgled. Tu sva si v 300-letni kavarni privoščila okusen metin čaj s pinjolami.

Zadnji dan tunizijske arabeske je bil namenjen čaščenju boga masovnega turizma - velikega all inclusiva. Kartice so bile natisnjene in spisane, znamke nalepljene, znanstva potrjena ob kapljici brezplačne pijačke, pred tem pa smo napolnili baterije s soncem, morjem in stanjem popolnega miru.




Tunizijska arabeska je na svoj poseben način dobila še eno stran popisano z bolj monotonimi, a vseeno tako prijetnimi odtenki bele in modre, vmes pa je vtrta z vonjem jasmina, cedratinskega ekstrakta ter zlogi postopnega poslavljanja. Tudi ta mir je potreben in da, zaslužila sva si ga do zadnjega ščepca.